Vnuki revolucionarjev nam ne obetajo nič dobrega

Sovražnega govora se ne premaga z levičarskimi recepti
Vnuki revolucionarjev so rastli v idealnem socializmu. Nič jim ni manjkalo, za nič se jim ni bilo potrebno potruditi, kaj šele boriti, vedno je bil kriv nekdo drug, kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je pač naneslo.

V Sloveniji počasi prihaja čas nove generacije javnih delavcev. Rdeči direktorji, tisti, ki so bili imenovani takrat, ko je bilo potrebno imeti fizično »rdečo knjižico« in so zvesti bivšemu partijskemu sekretarju, dosegajo visoke starosti. Osmo desetletje v človekovem življenju ni namenjeno prvim bojnim vrstam, ampak naj bi bila zakladnica modrosti. Čas je neizprosen. Če revolucionarje bolj ali manj potihem pokopavajo, pa so njihovi otroci še trdno v sedlu oblasti. A nezadržno prihaja čas njihovih vnukov.

Levičarja ne ovirajo ne Božje zapovedi ne državni zakoni

Običajen profil javnega delavca (politika, gospodarstvenika, kulturnika, NVO-jevca, ipd.), ki prihaja iz tega, kar imenujemo »levičarski bazen«, lahko mirno začrtamo po samovšečnih koordinatah nestrpnosti do drugače mislečih, predvsem do slovenskega demokratičnega tabora. Samopodoba levičarja ne more biti bolj pozitivna. Sebe ima za razgledanega, svetovljana, naprednega, strpnega, odprtega, svobodnjaka, ker ga ne ovirajo ne Božje zapovedi ne državni zakoni. Ker prvih ne more spremeniti, zanika Zakonodajalca, druge pa prilagodi trenutnim potrebam.

Vnuk revolucionarja je rastel v idealnem socializmu. Nič mu ni manjkalo, za nič se ni boril, vedno je bil kriv nekdo drug. To je bil lahko gnili kapitalizem ali pa Cerkev, kakor je bilo pač v danem trenutku potrebno. Zdi se mi, da je prav v tem odraščanju v socialističnem obilju izkustvo, da »socializem deluje«. Ker je dosledno zaverovan vase (narcis), ker ga nikoli niso učili, kaj šele, da bi mu pokazali, da so na svetu tudi drugačni ljudje, živi v svojem balončku, ki je poln materialnih dobrin a prazen vsakega smisla. Tako ne pozna konzervativcev, katoličanov, liberalcev, kapitalistov, Slovencev, »ta belih«, otrok pobitih domobrancev, ki so tiha večina, ki ni bila deležna »socialističnega obilja«, ampak njegovega resničnega obraza zatiranja, diskriminacije, zapostavljanja in vseh mogočih krivic, ipd.

Vnuki revolucionarjev so prva generacija, ki o Cerkvi ni slišala nobene lepe besede

Vnuki revolucionarjev so prva generacija, ki v našem prostoru ne pozna krščanstva, ne razume katolištva, nima pojma o svojih koreninah in to po 1.300 letih krščanske prisotnosti in oblikovanja našega prostora. To je prva generacija, ki o Cerkvi ni slišala nobene lepe besede. V najboljšem primeru so živeli mimo nje in mimo njenih udov, ker so v njihovem balončku katoličani pač bolj redki kakor ne tako redki volkovi v naših gozdovih. Sicer vsi vemo, da so tam, ker vemo za poklano drobnico, redki pa so, ki so volkove videli. To je generacija, ki se jim verniki zdijo »umazane živali« in jih sredi govorice o strpnosti, drugačnosti in odprtosti žalijo na drugi največji krščanski praznik oz. na enega od največjih praznikov na Slovenskem nasploh. Da so to razvajeni otroci dokazuje dejstvo, da jih starejša generacija ne kliče na odgovornost in ne prisili k odstopu.

Če so bili dedje zavestno proti veri in so se za nevero odločili v korist blodnjam marksizma, če so otroci še prepojeni z večinsko katoliško slovensko kulturo, obnašanjem, držo in celo govorom, pa pri vnukih tudi te patine krščanstva in slovenstva ni več. Pred nas stopa zdaj prva generacija, ki je čisti proizvod marksistične ideologije in njenih oblikovalnih prizadevanj. Pred nas stopa generacija brez morale, brez spoštovanja, brez ljubezni do naroda in sprejemanja lastne države. Naša Slovenija jim je le denarnica, ki zadovoljuje njihove materialne potrebe. Skupno dobro je samo prazna fraza, kakor so jim prazne fraze mnoge besede, ki označujejo, kar je duhovnega. Pred nami je najbolj materialistična generacija, odkar svet obstaja. Rastla je v nepredstavljivem obilju, ki je ubilo v človeku celo željo, saj danes povprečni starši prehitevajo otrokove želje; kaj šele med tistimi, ki so se rodili v Džilasovem »Novem razredu« in v njem rastli.

O odličnosti vnukov revolucionarjev ne ve nihče, a država jih plačuje kot nepogrešljive

Pred nami je generacija, ki ni sposobna naporov, ki jih zahteva življenje. Zato jim starši že vnaprej priskrbijo dobro plačana in lahka delovna mesta. Levičarja ne najdeš ne v gospodarstvu (razen v državnih podjetjih, ki pa so tako ali tako sui generis, ker tam veljajo politična pravila imenovanja in napredovanja) in negospodarstvu, ne v naravoslovju. Drenjajo se v službah, ki so odvisna od državnega proračuna, na univerzah imajo monopol pri humanističnih fakultetah, t.j. tam, kjer ni objektivnih meril. Ti vnuki, ni jih malo, že zasedajo mesta v državno plačanih »nevladnih organizacijah« ali kulturnih ustanovah, čeprav o njihovi »odličnosti« ne ve nihče, a država jih plačuje kot nepogrešljive.

Na nižji in bolj skromni ravni se ponavlja vzorec Kučanove penzije. Ni si je zaslužil, bil je proti naši samostojnosti, demokraciji in neodvisnosti, bil je njen prvi predsednik, a si je kot partijski funkcionar dal izglasovati nezaslišan privilegij. Vzorec iz borčevskih penzij se zdaj ponavlja s kulturniki in športniki. Slovenijo pa vse to mori in duši, da umira od bremena.

Vnuki revolucionarjev nam ne obetajo nič dobrega

V napuhnjeno levičarsko samopodobo spada tudi prepričanje, da so odprti, napredni in strpni. To konkretno pomeni, da levičarji podpirajo in širijo zablodo teorije spola ali pa LGTB agendo. Zanje smo tisti, ki smo normalni (torej se držimo norme = merila po katerih spoznavamo, kaj je prav in kaj ni), pravzaprav odveč in nas prevzgajajo in z zakoni zatirajo, kolikor le morejo. Ker pa istočasno govorijo o strpnosti in odprtosti, nas degradirajo na raven zaplankanih ljudi, ki potrebujemo skrbnike. V svojem napuhu ne opazijo in nočejo opaziti, da med njihovimi besedami in njihovimi dejanji ni osnovne skladnosti. Vse je eno samo nasilje nad človekom, nad jezikom, nad narodom, nad družbo.

Vnuki revolucionarjev, ki prihajajo zdaj v luč medijskih in družbenih žarometov, nam ne obetajo nič dobrega. So popoln proizvod revolucionarne logike, vzgoje in miselnosti, ki se je razvila v nove oblike, že kažejo svoje totalitarno in zmešano poreklo in pritiskajo na nas. Narcisi brez občutka za drugega naj bi vladali in vodili našo državo, naš narod in našo družbo. A slabo se nam piše, ker država jim je denarnica, narod tujek, družba pa breme.

Človek bi vzkliknil: »Bog nam pomagaj!« A to smemo storiti le, če si pomagamo sami. Potrebno je torej vedeti in premisliti, kaj se nam obeta, če nadaljujemo s tem nerazumnim početjem, ki se ponavlja volitve za volitvami. Prenehati moramo s strahom in spoštovanjem revolucionarne strani. Vedno znova moramo odstirati njene zablode in zmote. Potem pa delati, da se kaj spremeni. In takrat moliti: »Bog nam pomagaj!«.