Vloga Arse Jovanovića v slovenski vojski (NOV) in njegova likvidacija

Arso Radoja Jovanović, črnogorski partizan in general se je rodil 24. marca 1907 v Zavali pri Podgorici. Med jugoslovansko komunistično revolucijo ga je Tito jeseni leta 1942 poslal v Slovenijo. S tem je ugodil prošnjam Edvarda Kardelja, ki mu je nekajkrat pisal o skrb vzbujajočem stanju slovenske NOB. Tito je bil namreč zelo nezadovoljen z neučinkovitim slovenskim poveljniškim kadrom, še posebej z Glavnim štabom, ki ga je neučinkovito vodil vojaško neizkušeni politični funkcionar Franc Leskošek – Luka, ki ni bil sposoben voditi večje vojaške operacije niti proti Italijanom, kaj šele proti nemškim policijskim enotam. Kasneje je Leskoška pri vodenju general štaba NOV Slovenije za kratek čas spet zamenjal drug pomemben politik Ivan Maček – Matija, s katerim Tito tudi ni bil zadovoljen. Šele s prihodom črnogorskih prekaljenih partizanov kot so bili Arse Jovanović, njegov namestnik Milovan Šaranović, Predrag Jevtić – Dragan ter dvanajst drugih junaških jugoslovanskih borcev, so se zadeve precej izboljšale. Milovan Šaranović in Predrag Jevtić – Dragan sta padla 30. julija 1943 zadeta od italijanske mine ob partizanskem napadu na postojanko Sela – Šumberk med Žužemberkom in Zagorico – Bič.

Šele, ko so slovenski partizanski voditelji imeli »sprane možgane« je poveljstvo nad slovensko vojsko lahko prevzel izkušenejši španski borec, Franc Rozman – Stane, ki je postal glavni poveljnik glavnega štaba NOV in POS, dokler ni v sumljivih okoliščinah, ob preizkušanju angleškega minometa, ki ga je razneslo, umrl 07. novembra 1944 na Lokvah v Beli krajini star komaj 33 let.

Tito je elitne črnogorske partizane poslal v Slovenijo z namenom, da naredijo red in vzpostavijo vojaško in politično disciplino med slovenskimi partizani, ki so v okviru OF paktirali z meščanskimi strankami, kar je bilo za jugoslovanske komunistične razmere nezaslišano! Kardelj se je namreč Titu predhodno pritoževal, da so slovenski borci v ofenzivi počasni, plašni in neokretni, neodločni in brez osebne iniciative v akciji, kar se opaža tudi pri partizanskih poveljnikih. Tako je bil Titov ukrep pomemben tudi iz drugih vidikov za NOV Jugoslavije. S prihodom Arse Jovanovića in njegovih najožjih sodelavcev v Slovenijo, katere je lahko izbral sam in jim zato zaupal, se je namreč začela sistematična »srbizacija« slovenskega partizanstva in vzpostavitev popolne kontrole nad delom in organizacijo NOV in POS. Arso Jovanović je ostal v glavnem štabu NOV Slovenije od novembra 1942 pa vse do 28. marca 1943, takrat pa so se v povezavi z njim pojavila različna imena, med drugim tudi ime voditeljice likvidacijske skupine VOS Zdenke Armić Kidrič in Ivana Markovića – Ivanova, ki je v Tomšičevi brigadi avgusta 1942 prevzel naloge vodje obveščevalcev. Kasneje je mrežo srbsko – črnogorskih kontra obveščevalcev vzpostavil tudi v drugih slovenskih brigadah. To je bil začetek infiltracije srbsko – črnogorskih zaupnikov med slovensko partizansko vojsko, od katerih so v Srbijo (NOV Jugoslavije) dobivali vse pomembnejše informacije in jo imeli pod svojim partijskim in vojaškim nadzorom.

Po vrnitvi k Titu v Vrhovni štab je takratni polkovnik Arso Jovanović prevzel funkcijo načelnika, major Mihajlo Terzić pa je postal njegov namestnik. V začetku leta 1945 pa je Jovanović že bil general in je vodil zaključne operacije za osvoboditev Jugoslavije, pred vsem za osvoboditev Trsta, Primorske in Koroške. Kdo ve, če ni imel kaj poleg tudi pri izvensodnih pobojih v Rogu, Teharjih in v Barbarinem rovu pri Laškem?! Po osvoboditvi je bil generalpolkovnik Arso Jovanović, sicer Titov prijatelj in najožji sodelavec, načelnik Vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije. Po resoluciji Informbiroja leta 1948, se je kot zagrizen rusofil opredelil za Stalina. Zaradi tega je Tito sklenil, da se ga bo znebil. O njegovi likvidaciji je že pokojni Mihael Golob na zaslišanju na Okrožnem sodišču v Ljubljani dne, 06. 09. 2000 povedal, da je bil kot kapetan Udbe prisoten pri uboju generala Arse Jovanovića. To je bilo na sestanku visokih starešin JLA v Beogradu, ko je v prepiru generalpodpolkovnik Jefto Šašić, načelnik KOS-a v hrbet ustrelil Arso Jovanovića, ki je bil takoj mrtev. Uradna verzija o njegovi smrti je bila z dne 18. 08. 1948, kjer so zapisali, da je bil general Arso Jovanović ubit ponoči, 11. avgusta 1948 pri Vršcu na jugoslovansko – romunski meji, ko je hotel v skupini z generalom Brankom Petričevićem in polkovnikom Vladom Dapčevićem, pobegniti iz Jugoslavije v sosednjo državo Romunijo, ki je ostala v Stalinovi Kominterni.

Foto: Wikipedia