Ko je bil nedavno v Demokraciji objavljen razpis za najboljšo domoljubno pravljico, se je v medijskem prostoru razplamtelo pravcato neurje. Natečaj je zarezal v občutljivo mesto javnega mnenja. Še zlasti na levem medijskem polu se je vsul plaz zgražanja, zaničevanja in prezira. Mnogi so bili tako iz sebe, da najprej sploh niso verjeli, da je razpis resničen, ampak da gre za ponesrečeno parodijo.
Na plan so bruhnili že znani predsodki, ki domoljubje brez oklevanja enačijo z nacizmom, fašizmom, antisemitizmom, rasizmom in šovinizmom. Skratka, pestra zbirka najpodlejših zmerljivk iz bogatega repertoarja stalinističnih ekstremistov. A treba je ločiti med razpisom Demokracije, ki mu gre v nekaterih segmentih oporekati, in negovanjem zdravega domoljubja, ki je v današnjem času prav tako pomembno kot pred desetletji in stoletji. Le družbene razmere so spremenjene.
Globalni »melting pot« in monokulturna družba
Živimo v svetu vse pogostejših stikov med pripadniki različnih narodnosti, etničnih skupin in kultur. Komunikacijske povezave omogočajo vse hitrejšo izmenjavo blaga, storitev, informacij in delovne sile. Vse to je do neke mere povsem koristno, pravzaprav gre za uspešno nadgradnjo »naravnega multikulturalizma«. Od pamtiveka so se ljudje priseljevali, odseljevali in mešali med seboj, zato povsem homogen narod ne obstaja. Cilj sodobnega multikulturalizma pa je uničenje narodov in kultur. Levičarsko natolcevanje, da so narodi umeten konstrukt, je zgolj nerodno opravičevanje tega cilja.
Vzemimo za primer področje jezika. Angleščina si je že pred desetletji prisvojila status lingue latine in zasenčila, pa tudi iznakazila številne druge jezike. Nekaterim grozi celo izumrtje. Kot jezik medsebojnega sporazumevanja je koristna, a po drugi strani nastala situacija odpira vprašanje preživetja posameznih etničnih skupin in narodnosti po svetu.
Sicer je težko napovedati kakšne bodo dolgoročne posledice nebrzdane globalizacije, a zdi se, da gre za pojav, ki dolgoročno vodi k monokulturalizmu. V globalnem »melting potu« naj bi se iz različnih civilizacijskih vzorcev in omik »zvarila« razvrednotena brezoblična etnija. Stvar se lahko ponazori s prispodobo. Ko imamo na mizi nekaj okusnih jedi, na primer pico štirje letni časi, čokoladno torto in govejo juho, so vsaka zase okusne. Neokusna »želodčna« čorba pa nastane, ko se vse tri pomeša skupaj. Za bruhat.
Kakšen je smisel patriotizma v modernem svetu?
V tem kontekstu ključno vlogo igra domoljubje, ki ima trojni pomen: globalnega, osebnega in lokalnega. Njegova globalna vloga pride do izraza na gospodarskem področju. Mednarodnemu kapitalu je potrebno postavljati meje, mu pristriči perutničke. Nujno je porezati lovke multinacionalkam in sicer z gradnjo čvrste mreže manjših in srednjih podjetij, ki so garancija, da imamo Slovenci na svoji zemlji še nekaj besede pri odločanju glede aktualnih političnih in družbenih vprašanj.
Na osebnem nivoju je domoljubje ključnega pomena, ko gre za vprašanje pripadnosti in identitete. Vsak človek želi nekomu ali nečemu pripadati, bodisi družini, bodisi verski skupnosti. Sem bi lahko prišteli še navijaško skupino, podjetje v katerem je nekdo zaposlen, ožji krog prijateljev, politično stranko ITD.
Navsezadnje sta tu še regija in država oziroma regionalna in nacionalna pripadnost. No, vsekakor obstajajo tudi ljudje, ki se počutijo domače kjerkoli na svetu in zanje poreklo oziroma rodni kraj ne igrata pomembnejše vloge. A tudi oni si navadno želijo leči k večnemu počitku v domači grudi.
In tu je navsezadnje še lokalni pomen domoljubja. Za uspešen gospodarski, politični in kulturni razvoj neko lokalno okolje potrebuje lokalpatriote, ki se s srcem angažirajo v njegovo oblikovanje, v ustvarjanje prijetnega doma za lokalno skupnost. Takšen odnos do domačih krajev in države je moč zaznati v Švici.
Zavednim ljudem ni vseeno v kakšnem življenjskem okolju živijo, ampak ga čutijo kot del sebe. Niso zgolj pripadniki duhovno poplitvenega mednarodnega proletariata, ki ga skrbi zgolj poln želodec, cigareta ob »čik pavzicah« in popivanje pozno v noč v lokalni beznici. Takšen posameznik, razen davkov, v skupno dobro ne prispeva prav veliko.
In če prevladujejo osebe, ki jih pretirano ne briga, kje trenutno živijo, to pomeni smrt na obroke za krajevno kulturo. Prostor je postopoma oropan svoje duše. Včeraj je takšen »proletarec« prodajal sadje in zelenjavo ali pasel ovce po afganistanskih planinah, danes je na socialni pomoči v Sloveniji, jutri bo v Hamburgu zavijal kebabe, pojutrišnjem pa preprodajal drogo v kakšni coni »No go« na Švedskem.
Kapital, ki preko orožarskih poslov ustvarja migracije, obenem preko popkulture spodbuja ideologijo multikulti, da bi »sproduciral« brezoblično globalno populacijo. »Kanonfuter« cenene potrošniške perverzije. Babilonski stolp zgrajen iz enako obtesanih opek. Živ dolgčas.
Multikulturna ljubezen ali zgolj pohlepna hinavščina?
V kontekstu domoljubja kot načina zoperstavljanja požrešnosti multinacionalk, se lahko poda na videz sicer povsem »brezmadežen« primer. Gre za natečaj za strpne oziroma multikulturne pravljice pod imenom Lahkonočnice s sloganom »Lahko noč, nestrpnost«, ki sta ga v medsebojnem sodelovanju pripravila Prvi program Radia Slovenije in družba za telekomunikacije A1.
Stvar je na prvi pogled povsem nedolžna, celo plemenita. Otroci, ki so sicer najbolj dojemljivi za informacije, ki prodirajo v njihovo podzavest, so pripravljeni nekritično sprejemati tako rekoč vse. Pravljice Lahkonočnice naj bi jih ob porastu nestrpnosti in rasizma, učile strpnosti, sprejemanja drugačnosti. Razumljivo je, da si vsak človek želi biti sprejet.
Navsezadnje gre tudi za krščanski nauk. A obenem bode v oči dejstvo, da je projekt podprla družba za telekomunikacije A1, ki je podružnica multinacionalke América Móvil, podjetja z milijardami dolarjev, nastanjenega v Mehiki. Če pogledamo spletno stran omenjene družbe, lahko vidimo, da ima za cilj prodajo kakovostnih storitev in izdelkov s področja telekomunikacij, a obenem se igra podpornika družbene raznolikosti in multikulturnosti.
Na prvi pogled nesmiselno početje, in sicer da mehiška multinacionalka financira produkcijo in pripovedovanje strpnih pravljic za slovenske otročičke, dobi smisel. Gre za naložbo, ki se lahko obrestuje v naslednjih desetletjih. Multikulturna populacija je idealna rešitev za lažje finančno »molzenje« na globalni ravni.
V takšni družbi oslabi pomen podjetništva na nivoju države, saj je vse podrejeno nadnacionalnim interesom iz tujine. Gre za koncept gospodarske kolonizacije, ki ljudi uči, da je najprej potrebno razmišljati globalno in ne lokalno. Situacija še najbolj spominja na farmo, polno enakih prašičev, ki čepijo pri svojih koritih, čakajoč na koline.
Soroden primer so megalomanske verige s hitro prehrano, ki skušajo poenotiti okuse po svetu ali jih vsaj zbližati. Po tej logiki bo morda nekoč sprejemljivo tudi to, da bodo Arabci uživali hamburgerje s svinjskim mesom in Indijci pleskavice izdelane iz govedine. Zakaj ne bi svinjine in govedine prodajali kar vsem sedmim milijardam ljudi? Splačalo bi se.
Seveda v prihodnosti pri prodaji mesa obstajajo določeni zadržki. Gibanja proti uživanju živalskih izdelkov se namreč nezadržno krepijo, kar bi bilo lahko povezano tudi z enačenjem živali in ljudi v bodočnosti oziroma raznim izprijenim družbenim eksperimentom s področja transhumanizma, a to je že druga zgodba.
Ti, ti šovinist Dalai Lama!
Multikulturalizem je ključno orožje multinacionalk. Prav zato je tako nujno na pravi način spodbujati domoljubje, tudi skozi pravljice. Širjenje sovraštva do drugačnosti odpade. Navkljub pogostemu levičarskemu enačenju nacionalizma in domoljubja verjamem, da so mogoča literarna dela, ki v otrocih na zdrav način spodbudijo pripadnost narodu in državi.
Hkrati je treba poudariti, da je bilo učinkovito varovanje državnih meja nekaj povsem razumljivega, običajnega in nujnega že v rimskih časih, pravzaprav skozi vso zgodovino. Trenutno smo priča precedensu in ne pravilu. Slovenija ni dolžna sprejeti vsakogar, ki se mu to zahoče in kot to narekujejo tuji interesi, predvsem nevladne organizacije. Je pa človeško pomagati ljudem v stiski, vendar na ustrezen način, kot je nekoč dejal sloviti tibetanski modrec Dalai Lama, ki je sam bežal pred kitajsko vojsko.
V svojem slovitem nagovoru je poudaril, da je v Evropi preveč migrantov, in da Nemčija ne more postati arabska država. Poleg tega je pristavil, da je begunce potrebno sprejeti začasno, ključno pa je, da se jih vrne in jim pomaga obnoviti njihove lastne države. Je Dalai Lama nacist?
