Vest = partizanska bolezen

drazgose_spomenikPsihiatrične izgube so pomemben del stroškov vsake vojne, ekstremnega nasilja. Posttravmatska stresna motnja, žalovanjska motnja so diagnostična orodja, ki so v slovenskem prostoru le malo znana, malo uporabljena.

Titiozmu se je zdelo za malo, da bi priznaval bolečine duše. Posebej pa se mu je zdelo nespodobno, da bi priznaval vest. Vest, ki človeku narekuje, naj ne ubija, ne krade, ne laže … Titoizem pa je gradil na umoru, tatvini, laži … Zato so skušali s tabuji skriti težave, ki jih je imel titoizem z množico tistih svojih pripadnikov, ki jih je zgrizla vest zaradi zločinov, ki so jim jih naložili.

Hugo Klein

V zvezi s posledicami travm pripadnikov partizanskega in travmatsko obremenitvijo žrtev žrtev terorja nasprotnikov partizanskega gibanja je opravil pionirsko raziskavo Hugo Klein. Poročilo je napisal že oktobra 1945, objavljeno pa je bilo čez deset let.

Poudaril je, da vsi, ki trdijo, da se v drugi svetovni vojni niso pojavile nove oblike vojne nevroze, ne poznajo tega, kar se je dogajalo z Jugoslovani. Kljub nekaterim omembam v strokovni literaturi ta pojav ni bil raziskan. Pri jugoslovanski vojni nevrozi je anksioznost drugotnega pomena, najbolj pa izstopa borbenost. Borbenost zajema agresivnost, vendar ima ta obrambni značaj. Jugoslovanski nevrotik je še vedno pripravljen in sposoben za boj, po čemer se razlikuje od brezvoljnih zahodnih nevrotikov. Klein poudarja razliko med partizansko ljudsko armado in zahodnimi državnimi.

Partizanska bolezen

Leta 1945 je nevropsihiatrični oddelek Glavne vojne bolnišnice v Beogradu doživljal vse večji naval bolnikov z vojno nevrozo. Zanje so ustanovili poseben ločen oddelek v Kovinu. V mesecu dni (avgust-september 1944) je vanj prišlo okoli 150 bolnikov, številne druge pa je Klein videl od novembra 1944 do avgusta 1944. Bolezen se je pojavila spomladi 1943 na Kozari. To, da so se napadi pojavili šele leta 1943, Klein razlaga s tem, da je bil prej vojni položaj tako ogrožajoč, moč sovražnika taka, da bolezen ni bila mogoča. Tako šele s koncem vojne patogeni dejavnik postane akuten, s težnjo po priznanju in nagradi.

Vojaki so padali v neko vrsto transa in v tem stanju so nakazovali boj z okupatorjem. Napadi so lahko trajali tudi po več ur. V oktobru 1945 so ocenjevali, da je v Jugoslovanski armadi okoli 3.000 bolnikov. Imenovali so jih »jurišniki«. Kljub napadalnim histeričnim izbruhom med napadi praviloma niso poškodovali ljudi.

In extremis

Sprožilci bolezni so bili predvsem izjemne vojne obremenitve, rane, ogroženost. Klein navede pretresljive primere.

Npr. 23-letnik je vstopil v partizane potem, ko so mu ustaši zaklali starša in dveletnega brata. Leta 1943 je ujel ustaša, ki mu je ubil brata in ga obesil. Januarja 1943 ga je zadela granata in je bil šest ur brez zavesti. Potem je prišlo do prvega napada.

Klein omenja še več primerov, ko je do napadov prišlo potem, ko so partizani morili neoborožene ljudi.

Nepismeni 19-letni kmečki fant, partizan od leta 1944, je moral pogosto streljati obsojene sovražnike. Po enem od streljanj je dobil napad.

Poročnik, 18-letni mehanik, je bil partizan od leta 1941. Bil je ujet, mučen, a je pobegnil iz taborišča. Štirikrat ranjen. Leta 1943 se je prostovoljno javil, da bo poveljeval ustrelitvi 48 ujetih sovražnikov. Hotel je maščevati tudi ubita očeta in brata. Po streljanju se mu je stalno sanjalo o tem in prišlo je do napada.

21-letni kmečki fant je bil partizan od marca 1944. Streljal je skupino ujetih ustašev, ker so mu to ukazali. Potem je doživel napad. Napad je doživel spet, kadar je videl ustaše.

22-letni kmet je bil partizan od julija 1944. Bil je petkrat ranjen. Januarja 1944 je dobil pismo, da so mu ustaši poklali družino in se je odločil, da se bo maščeval. Ko so ujeli 28 Nemcev, jih je streljal sam. Nenadoma se je onesvestil in vpil: »Moram maščevati svoje.«

Maščevanje in vest

Glede na pogoje partizanskega bojevanja je bila borbenost nujna manifestacija, da je prekrila strah. Torej s pogumom, z izpostavljanjem nevarnosti, so nevarnost obvladali z vsemi sposobnostmi, voljo, veščino. S fiksiranjem reakcije borbenosti in napadalnega duha se razvijejo nevroze v obliki napadov, v katerih so bolniki jurišali na sovražnika.

Kot skupno značilnost nevrotikov Klein odkriva določeno zaostalost na zgodnji, infantilni stopnji. Pomembno dejstvo je bilo, da so obolevali mnogi podoficirji (od vzorca 150 bolnikov jih je 60 imelo čin), torej tisti, ki so morali prevzemati odgovornost tudi za soborce. Zaradi vsega, kar so pretrpeli, so se mnogi hoteli maščevati, kar je potem pripeljalo do etičnih konfliktov oz. so prišli v spor s svojo vestjo (verskimi zapovedmi).

Klein poudarja, da gre v tem primerih za etični konflikt zaradi ubijanja neoboroženih. V napadih Klein ne vidi kesanja, ampak bolj obrambo pred nezavednimi obtožbami.

Ne splača se

Tabuji titoizma niso zatrli vesti. Kljub vsem čaščenju zločinov in zločincev, kljub vsem privilegijem, s katerim so jih skušali prepričati, da je bilo prav, kar so storili, je vest delovala. Že samo seznam vodilnih herojev in funkcionarjev, ki so obupali nad življenjem, nam pove, da vest deluje. Da se umor, rop, laž … ne splačajo.

Titoizem je bil družba »bronastih« ljudi, ki naj bi bilo kolektivizirani, neosebni, neobčutljivi, brezdušni in brezvestni. Niso sanirali, tudi v partizanskih družinah so tabuji onemogočali dialog, sočutje, odpuščanje …

Literatura: Klajn, Hugo. Ratna neuroza Jugoslovena. Beograd: Biblioteka vojnosanitetskog pregleda 1955.