Tradicija slovenskega partizanstva je nesmrtna?

»Na Pečeh so Nemci postrelili še 21 Dražgošanov, tudi otroke, ženske in starce. Mnoge so odpeljali v koncentracijska taborišča, nekaj v pregnanstvo, preostali pa so se naselili pri sorodnikih«, berem članek s tem naslovom v Delu. Berem dalje: »Vas so nemški vojaki izropali, požgali in na koncu popolnoma porušili. Vaščani so se pred bojem sami odločili partizane prijaviti Nemcem, da bi se tako izognili nemškim povračilnim ukrepom, kar so storili s predhodno privolitvijo poveljstva Cankarjevega bataljona. Partizansko poveljstvo je pred bitko ocenilo, da je kraj zelo primeren za obrambo in da bi bitka utegnila imeti velik politični potencial.«

Zgrožen in prestrašen sem, ko berem, da je partizansko poveljstvo pred bitko samo ocenilo, da je kraj zelo primeren za obrambo in da bi bitka utegnila imeti velik politični potencial. Partizansko vodstvo je torej vaščane in navadne partizane imelo za sredstvo, da bo bitka imela velik politični potencial? Vaščani in navadni partizani so bili torej samo »predmet«, s katerim bo partizansko vodstvo utegnilo dobiti velik politični potencial?

To se je zgodilo in se še dogaja, tudi danes, saj je to vrednota NOB, ki je nesmrtna za vse čase in bo zapisana v zgodovinski spomin naroda. Seveda, če bo država Slovenija s tako vrednoto voditeljev do državljanov lahko sploh preživela. Menim, da ne, tudi zato, ker je odgovornost bolj ali manj floskula, ne pa resna vrednota državljanov.

Mnenja sem, da je bilo akutno pomakanje odgovornosti in empatije resen vzrok za propad bivše države, Slovenija pa za pomanjkanje odgovornosti še ne najde zdravila. Mogoče nam nova epidemija prinese rešitev in še prej spoznanje, da se moramo vsi boriti, »bolni in zdravi«, da bomo znali druge spoštovati, da bomo različni znali skupaj sobivati, skupaj premagovati ovire, da bomo obstali! Kako je torej mogoče, da lahko visoki predstavniki politike in oblasti še 82 let po Dražgoški bitki, ki je bila predvsem tragedija 41 nedolžnih vaščanov Dražgoš, perfidno predstavljajo dogodke kot zelo pomembno zmago partizanskega upora, za katerega je padlo 9 partizanov in je moralo umreti 41 vaščanov, čeprav so jih vaščani že prej prosili, naj vas zapustijo in se premaknejo na varnejše položaje. Partizani so prošnjo odklonili in so kasneje vas sredi bitke zapustili in se umaknili, namesto da bi narod branili in z vaščani vsaj usodo delili. V spopadu s partizani je padlo 26 nemških vojakov.

Mar je to slovenska »epopeja« zmage upora proti okupatorju, ko je v tem spopadu padlo 26 okupatorjev, Nemcev, in na drugi strani 50 Slovencev? Od tega 9 partizanov braniteljev naroda in 50 vaščanov, nedolžnih žrtev naroda, ki naj bi jih branili partizani. Mar občudovalci Dražgoške bitke res ne premorejo toliko empatije in odgovornosti do pobitih vaščanov, da bi preživetim vaščanom omogočili, da spregovore na proslavi, ki jo potem prenaša javna RTV SLO?

Dokler nimajo vaščani kot največje žrtve bitke te možnosti, potem je dvoličnost še naprej »unikum« Slovencev. Na proslavi se vedno glasno sliši opozorila, da je kapital sovražnik človeštva, obenem pa se ponosno hvalimo, da smo postali članica EU in NATA, in mnogi »napredni« z vsem srcem podpirajo Putina, ki jim je pred leti podelil odlikovanja. Pomanjkanje sramu je lahko velika težava družbe!