Moderna mednarodna demokratična družba je dokaj tolerantna do komunizma, in to kljub resoluciji evropskega parlamenta o vseh treh totalitarizmih. Pri nas je s tem še precej huje, sadove tolerance pa imamo vsak dan na mizi.
Zadnjič sem na televiziji videl epizodo danske nanizanke Borgen (v prevodu Oblast), v kateri je politična stranka glavne protagonistke pred volitvami za tvorca svojega ekonomskega programa izbrala ekonomista, ki je bil ob koncu hladne vojne član komunistične partije. Hodil je na njihove zabave, družil se je s funkcionarji Sovjetske Zveze in KGB, se navduševal nad ”idejo komunizma”, v času dogajanja pa je imel težave z odrekanjem rdeči zvezdi. Javnost je bila zasrkbljena nad preteklostjo tega ekonomskega svetovalca, na ekranu pa je bilo prikazano, da gre za tako dobrega ekonomista, ki bi lahko stranki prinesel zmago na volitvah, vendar je nad njim viselo vprašanje, ali je bil pred leti član KGB in izdajalec države. Mediji naj bi ”pretirano vrtali” v preteklost svetovalca, zato so se v stranki odločili, da bodo prišli preteklosti svojega ekonomskega svetovalca do dna in imeli posledično možnost odgovoriti na vse (pretirane) napade nanj. Na koncu je bilo za ekonomista vso to vrtanje v njegovo zasebno življenje tako moteče, da se je oderkel sodelovanju v politiki. Vsebina epizode mi je vzbudila nekaj pomislekov.
I
Ustvarjalci nanizanke so s svojo zgodbo gladalce prepričevali, da je bila pri ekonomistu, ki naj bi veljal za stankinega kandidata za finančnega ministra, edina težava pa naj bi bila njegova preteklost in povezanost s KGB. Pri tem je bilo prezrto vprašanje, kako naj bivši komunist s svojim ekonomskim programom prepriča volivce do te mere, da naj bi na podlagi njegovega programa stranka na volitvah dosegla zmago. Popolnoma razumljivo je, da socialni naboj in prerazdeljevanje dohodka od bogatih k revnim pritegne veliko ljudi, vseeno pa je pretirano, da bi močno nabit socialistični ekonomski program v visoko demokratični državi z delujočim svobodnim trgom (govorimo o Danski!) in relativno uravnoteženo politično pokrajimo pometel s konkurenco. Ampak to nenavadnost v zasnovi epizode bi bilo mogoče spregledati, glede na to, da je bila poanta v tem, kakšen je položaj javne osebnosti in v kolikšnem obsegu je javnost upravičena do raziskovanja njenega zasebnega življenja. Pa tudi to, koliko pretekla dejanja posameznika vplivajo na njegovo politično življenje v sedanjosti, z drugimi besedami, ali si lahko nekdo legitimno in prepričljivo premisli glede svojih političnih prepričanj.
II
Zelo očitno je opaziti razliko med državo, v kateri se serija odvija in med Slovenijo. Na Danskem, če gre verjeti seriji, je vroče politično vprašanje, če je nek politik nekdanji član komunistične partije in se z njenimi simboli ter idejami še vedno pretežno spogleduje. Ogorčenost javnosti je razumljiva, vprašanje je kočljivo, predvsem pa legitimno. Pomenljivo je tudi to, da kandidat v preteklosti ni bil visok državni funkcionar ali oseba, ki bi imela v danski družbi v rokah kak pomemben politični ali ekonomski vzvod. Je pa treba vedeti, da na Danskem komunistična partija ni bila na oblasti, kot je bilo to pri nas. Na drugi strani je Slovenija, kjer za večino javnosti sploh ni važno, kaj so nosilci političnih in ekonomskih vzvodov v družbi počeli v prejšnjem režimu. Tako imamo v parlamentu nekdanjega sodelavca Udbe, njeni nekdanji člani in nosilci državne oblasti v času prejšnjega sistema in njihvi izbranci so tudi danes v vrhu policije, tožilstva, sodstva, člani vlade, predsedniki republike, do vsega tega pa velja v naši družbi popolna toleranca. Razumljivo je, da so ti ljudje v družbi prisotni, presenetljivo pa je, da v naši družbi zasedajo najvplivnejše položaje, ljudje pa so presenečeni, da imamo ekonomske težave, groteskno delujočo pravno državo in še bi lahko naštevali.
III
Ob gledanju opisane epizode se je še enkrat popolnoma jasno videlo, da je v mednarodni demokratični družbi[1. Ni si težko predstavljati katere koli druge države EU, kjer bi bilo vzdušje enako kot je bilo prikazano v epizodi serije Borgen, ki je pravzaprav prepoznaven danski izvozni artikel. Menda se tudi francoski predsednik navdušuje nad serijo.] položaj komunizma privilegiran v primerjavi z ostalimi totalitarizmi. Resolucija parlamenta EU o izenačenju vseh treh totalitarizmov je zgolj simbolne narave. Težko si je predstavljati, da bi ustvarjalci serije Borgen epizodo zapeljali tako, da bi bil ministrski kandidat član fašistične stranke ali pa da bi se navduševal nad ”osnovno idejo fašizma”, za javnost pa bi bilo to popolnoma sprejemljivo, če bi se le ugotovilo, da ni bil sodelavec tajne službe. Če pomislimo na to, da ni problem hoditi naokrog po Evropi s čepicami z rdečo zvezdo, majicami s podobo Che Guevare, da tujcem zažarijo oči ob asociaciji na Tita in Jugoslavijo vsakič, ko izvejo, da prihajam iz Slovenije, je jasno, da je v Evropi izenačenje vseh treh totalitarizmov le mit.
Vzrok je morda v tem, da so socialistične teme vsakdan političnih sil levice tako v politiki, kot v medijih in v akademski sferi. Celo ”osnovno idejo komunizma” vsakodnevno propagira pretežen del evropske levice. S tem dobiva skrajna levica v Evropi domovinsko pravico ”osnovna ideja komunizma” pa moralno avtoriteto. Če se vrnemo k seriji Borgen, je pomenljivo tudi, da naj bi glavna protagonistka v seriji vodila stranko, za katero na Danskem velja, da ima sredinsko (!) politično usmeritev. Prav tako je očitno, da ta ”sredinska” stranka, pa tudi sicer stališče, ki ga serija prikazuje, v več kot treh četrtinah primerov zagovarja levičarska stališča, kot so poseganje države v posemznika ali vmešavanje v prosti trg in svobodno ekonomijo.
Vidimo, da v pluralnih družbah toleranca do komunizma obstaja, vprašanje pa je, koliko so njegove ideje prepričljive v družbi. V Sloveniji pa je vsakdan vse bolj zasičen z idejami o demokratičnem socializmu in z nesmisli o tem, kako višji davki povečujejo BDP in blaginjo. Oblast!
Foto: Flickr
Opomba:
