Terezin – duhovna izkušnja Dantejevega Pekla

Prihod madžarskih Judov v Auschwitz

Dvajset let bo že tega, kar sem s skupino muzealcev s celega sveta obiskala koncentracijsko taborišče Terezin na Češkem. Terezin ali Terezienstadt je vojaška trdnjava iz jožefinske dobe, ki je med drugo svetovno vojno postala neke vrste eksperimentalno naselje za češko judovsko prebivalstvo. Deportiranci so s seboj smeli vzeti le najnujnejše, medtem ko je vse njihovo imetje, tovarne, hiše, polja in gozdovi, postalo last nemškega rajha. Najdragocenejše predmete, umetniška dela, rokopise in starine so v nedoumljivi izprijenosti nemških oblasti shranili v novoustanovljenem Judovskem muzeju v Pragi. Premosorazmerno z razraščanjem terezinskega taborišča so rastle tudi muzejske zbirke in pričale o nezaslišanem bogastvu Judov in o pravičnosti njihovega uničenja.

Za mnoge je bil Terezienstadt končna postaja, za nekatere pa le vmesna na poti v Auschwitz. Večina se ni nikoli vrnila. Med njimi je bilo na tisoče otrok. Odraščali so v skrajni bedi in ponižanju. Danes je v visokih, sivih in turobnih stavbah muzej. Med mogočnim zidovjem in temnimi, še v poletnih dneh hladnimi in vlažnimi prostori stojijo panoji in vitrine z redkimi predmeti. Na stenah visijo železni kavlji, okna visoko pod stropom zapirajo mogočne kovane rešetke. V kleti je peč z zločesto odprtim, že davno ugaslim žrelom. Obledele fotografije in preproste otroške risbe ne zmorejo izpričati vseh strahot Terezina. Pa kljub temu se obiskovalci v tišini in vidno ganjeni vrstijo skozi prostore kot neme priče nepredstavljivega trpljenja zapornikov iz stare vojaške trdnjave.

Naša skupina si je skupaj z drugimi ogledala kratek film z dokumentarnimi posnetki in pretresljivimi pričevanji preživelih. Po končani projekciji smo se molče zastrmeli v visoka, okovana okna in gole, v neprediren molk potopljene turobne zidove. Iz taborišča smo odšli povsem pobiti, bledi in v največji tišini. Edini stavek, ki smo ga domala soglasno izrekli, je bil: »Te duše so še tukaj!«

Ta skupna in istočasna ugotovitev je bila odraz globoke čustvene prizadetosti. Besede so se mi zavrtale globoko v spomin in pogosto sem se spraševala, od kod to podobno, sinhrono občutenje. Najprej sem pomislila, da je zaradi podobne kulturne in verske vzgoje. Toda ne, med nami so bile zelo velike kulturne razlike, poleg Evropejcev so bili še Azijci, Američani, Novozelandec in Afričanka. Naše besede pa so bile preveč spontane, pregloboko doživete in domala istočasno izrečene, da bi bile izraz racionalnega razmisleka. Bile so vzklik osuplosti in otrple groze. Vidno nas je prežemala čudna, neizrekljiva Prisotnost njih, ki so nekoč na tem prostoru trpeli in dotrpeli.

Kasneje sem povprašala mnoge ljudi o občutkih, ko so obiskali koncentracijska taborišča drugod po svetu. Na moje veliko presenečenje je večina izrazila podobne občutke. Prostore trpljenja in umiranja čustveno odprt človek doživlja kot nekakšno neopisljivo sivino, svinčeno črvino brezčasja. Brezna neizpovedljive groze, ki ne presegajo meje telesnega in se zajedajo v možgane in dušo. Kdor je enkrat samkrat vstopil na kraj taboriščne groze, je ne bo nikoli več pozabil. Je naravnost duhovna izkušnja Dantejevega Pekla in Michelangelove Poslednje sodbe, toda brez Vsemogočnega z v srdu in upanju dvignjeno pravično roko v obsodbo Zla.

Kaj je tisto neizrekljivo, kar na prostorih trpljenja in smrti tako globoko občutimo? Naša nevstajenjska, v materialno zasukana in znanosti zapisana evropska kultura tega ne zmore pojasniti. Sodobnega človeka, namišljenega gospodarja sveta, ki prevzetno prevzema vlogo Boga, zaznamuje negativističen odnos do smrti: izbrisal jo je iz javnega življenja. Trpljenje je z medicino in s farmakologijo prepoznal kot nesmiselno in mu odrekel pravico sobivanja. Razlag za tako početje sodobnega človeka je več. Na prvem mestu je morda nemoč, da bi se kljub tehničnemu napredku izognil soočenju z brezizhodnim koncem lastnega življenja – ki je brez dvoma preklavrna in nevredna podoba sodobne kulture uspeha, blišča in mladosti. Na drugi strani pa je izgon smrti odraz prikrivanja nemoči vrhunsko razvite tehnološke družbe, da bi odgovorila na neizbežno vprašanje onstranstva. In na vprašanje, kaj nas čaka po smrti. Sodobna znanost in tehnologija kljub sijajnim dosežkom ne moreta utišati vprašanj smisla. Nasprotno, s prikrivanjem in zamolčevanjem smrti in trpljenja postaja vprašanje smisla najbolj pereče vprašanje sodobnega sveta. Nekakšna črna luknja mikrokozmosa.

**

V slovenski javnosti se redno postavljajo vprašanja in različne sugestije v zvezi z ostanki nepokopanih. Ker ne strokovnjaki ne laiki ne najdejo vsem ustreznega odgovora na vprašanje, ali ostanke prekopati ali jih pustiti na kraju, kjer leže, to je v rudniških jamah, po gozdovih in drugod. In če izkopati, kaj storiti s kostnimi ostanki in kam jih ponovo pokopati. Opraviti analize in jih v ta namen shraniti v depoje raznih raziskovalnih ustanov? Shraniti v skupne grobnice, vrniti ostanke svojcem in v skupne grobnice pokopati zgolj brezimne? Da bi laže prepoznali primerno rešitev, predlagam, da pozabimo, za koga gre, in iščemo rešitev, ki bi bila sprejemljiva za slehernika, ne oziraje se na njegovo ime, narodnost, jezik in politično opredelitev. Vprašanje, o katerem razpravljamo, je temeljno vprašanje človekovanja z nepredstavljivo civilizacijsko težo, ki že mnoga desettisočletja človeka razlikuje od živalske vrste.

Da bi laže razumeli pomen te trditve, se moramo vprašati, kako bi ravnali, če bi prišlo npr. do rudniške nesreče, pri kateri bi v jašku umrlo recimo deset rudarjev, njihova trupla pa bi ležala globoko pod zemljo. Jih bomo pustili zasute, ker je odkop tehnično zapleten in nevaren za reševalce, ne da bi pred tem poskušali storiti vse, kar se da? Menim, da bi uprava rudnika le težko opravičila svoje dejanje, četudi bi bili stroški reševanja astronomski. Česa podobnega si celo Kitajci, ki imajo zares črno vest glede varnosti v rudnikih, ne bi mogli dovoliti. In naprej: bi v takem primeru sprejeli odločitev, da prekopljemo samo tiste, ki imajo svojce in poznamo njih imena, druge pa pustimo v globokem rudniškem jašku? Ničesar podobnega še nisem slišala in dvomim, da je že kdaj komu padlo kaj takega na pamet. Kaj pa ostanki pobitih v gozdovih? Je že kdo na tem božjem svetu pustil ostanke trupel, ki so ostali po hudi delovni ali npr. helikopterski nesreči tam, kjer ležijo? Tudi takega primera ne poznam.

S kakšno civilizacijsko pravico torej odrekamo ljudem, katerih identitete največkrat niti ne poznamo (potemtakem niti ne njihove resnične krivde), pravico do groba? Kaj nam preprečuje, da ne izkopljemo ostankov, ne opravimo preiskav, ki po mednarodnih pogodbah morajo biti opravljene, in njihove ostanke položimo v skupno grobnico, mesta smrti pa zaznamujemo s trajnimi, četudi preprostimi pomniki in s tem celotnemu slovenskemu narodu vrnemo civilizacijsko pravico do nadaljnjega obstoja. Kot je nepredstavljivo, da bi pustili ostanke partizanov trohneti raztresene po gozdovih, si svoj grob zaslužijo tudi drugi, pa naj bodo to interniranci, vojni ujetniki ali nemški mobiliziranci (navsezadnje smo tudi nemškim vojakom izkazali pravico do groba, mar ne?). Naša človeška in osnovna civilizacijska dolžnost je izprazniti sramotne jame, jarke in škarpe, ostanke raziskati z vsemi potrebnimi in možnimi znanstvenimi disciplinami, pokojne pietetno pokopati v skupne grobnice, prostor njihove smrti pa primerno označiti kot kraj kolektivnega spomina. V spomin in opomin.

Enako bi morali poskrbeti za pokope, grobove ali pomnike tistim, ki so umrli v tujih deželah kot prisilni mobiliziranci in njihove brezimne kosti ležijo raztresene po bojnih poljih ali v grobovih neznanih junakov na tujem. Tragičnost fantov, ki so bili prisiljeni služiti pod tujo zastavo, bomo težko kdaj razumeli. Zaradi desetletij zasramovanja in nemilosti so se mnogi, ki bi lahko prispevali neprecenljive podatke za našo preteklost, pogreznili v neprediren molk. Mnogi so odšli, preden smo mogli zabeležiti njihove težke usode. Nekateri pa so le spregovorili in razkrili zgodbe o dvojnem trpljenju kot posledici treh velikih človeku in človečnosti smrtno nevarnih režimov.

Zrelost naroda odraža njegova sposobnost preroda. Vsak prerod pa temelji na očiščenju, odpuščanju in spravi, ki obredno zapirajo preteklost. Ne domišljajmo si, da je strašna usoda razklanosti in medsebojnih obračunov doletela samo nas. To je usoda vseh, ki so jih zajele vojne vihre. Slovenci smo tu izjema le v toliko, kolikor smo odlašali – in še odlašamo s tem, kar nam nalaga civilizacijska dolžnost, da opravimo dostojanstveno in srčno. V smrti smo vsi enaki, pri tem pa ne gre za vrednotenje dejanj, temveč za vrednotenje človeka kot bitja razuma in vesti.

Dovolj bo, če se spomnimo Srebrenice, množičnih umorov in posilstev v Bosni in na Hrvaškem. In naj nam ne uide iz spomina, kako je nedavno tega srbski premier na kolenih zaprosil družine pobitih za odpuščanje za storjene zločine. Pa bi se navsezadnje lahko skliceval na vojno vihro, na izdajalce itd. Ne. Na kolenih je zaprosil za odpuščanje pred vso evropsko javnostjo.

Še vedno velja, da bo tisti, ki se iz zgodovine ni ničesar naučil, moral lekcijo ponoviti.

Pripis

Besedilo je sestavni del prispevka Pravica do groba – Sit tibi terra levis, naj ti bo zemljica lahka, ki je izšel v knjigi Čas počasi briše (Demos na Kamniškem 2021)