Strupene težke kovine “lezejo ven” in kako so nas dobili na laži

Pogled na Celje Foto: Aleš Čerin
Pogled na Celje Foto: Aleš Čerin

Predstavljajte si, …

… da podjetje želi skriti neprijetne odpadke, ki vsebujejo močno strupene snovi – težke kovine. Pa jih vozi na bližnji travnik ob potoku, jih sproti poravnava, prekrije (recimo) s pol metra zemlje, čez poseje travo, … in že jih ni več videti. Dež travnik stalno zaliva, voda pronica v zemljo in spira strupe v nižje plasti, v podtalnico in tudi v bližnji potok.

Voda v podtalnici in v bližnjem potoku je včasih prav čudne barve in tudi ribe se kdaj obrnejo okoli. Ljudje se razburjajo in sumijo, da je s travnikom nekaj narobe. Ker vodo iz podtalnice in iz potoka uporabljajo tudi za zalivanje vrtov, sumijo, da je za njihove bolezni krivo podjetje. Organizirajo se v civilne iniciative in pišejo protestna pisma, se obračajo na ministrstva, zavode, … podjetje pa nič. Seveda, “zdravljenje” travnika bi pač stalo, denarja pa ni za metati kar tako naokoli.

Ker ljudje od lastne države ne dobijo zaščite, se obrnejo na Evropsko komisijo. Izgleda, da stvari kar dobro utemeljijo, in Evropska komisija toži državo Slovenijo. Zdaj ima težave okoljsko ministrstvo, zato naroči analizo strupenosti travnika. Želi dokazati, da s travnikom pravzaprav ni nič narobe.

Vzorce zemlje se za analizo odvzame le iz globine – recimo – dvajset centimetrov. Pač po birokratski Uredbi o odpadkih (kjer sicer ni najti navodil kako naj se vzorči) in ne po zdravi kmečki pameti – iz različnih globin. Akreditiran laboratorij izvede analizo, ki seveda ne pokaže ničesar, ker se z vzorčenjem ni seglo dovolj globoko, sploh pa ne do podtalnice. Zaključek: na travniku ni strupenih odpadkov. To ugotovitev ministrstvo sporoči Evropski komisiji.

Vsak analitik bo vedel povedati, da je analiza lahko samo toliko verodostojna (in seveda tudi zaključek iz analize), kolikor je verodostojno vzorčenje. Z načinom odvzema vzorcev se seveda lahko znatno vpliva na rezultate in s tem na zaključek analize. Temu analitiki pravimo prirejanje rezultatov.

Pravilen zaključek po analizi travnika bi pravzaprav bil, da zemlja do globine 20 cm (ali do koder smo vzorčili) ne vsebuje strupenih snovi, za nižje dol pa ne vemo. Vsak, ki želi prikazati realno stanje na travniku, bi analiziral zemljo iz različnih globin in vsak, ki ve, da voda teče navzdol, bi analiziral tudi podtalnico in vodo iz bližnjega potoka, kajne?

Sedaj pa v to zgodbo pride nekdo, ki želi od države kupiti podjetje na tem travniku, zato zahteva skrben okoljski pregled travnika. V skladu z zakonodajo bi namreč kupec takoj, ko bi postal lastnik, bil tudi odgovoren za ekološko stanje in bi moral – če bi bilo kaj narobe – vložiti znatna sredstva v sanacijo. Zato naredi analizo tako kot je treba, pač v skladu z zdravo kmečko pametjo in ne v skladu z birokratsko uredbo. Vzorce vzame iz večjih globin in tudi iz podtalnice. Rezultat: na travniku so mejne vrednosti strupov za večkrat (nekatere tudi več desetkrat in celo tudi za več stokrat! presežene). Kakršnokoli delo (recimo izkop) na takem travniku ne bi bilo mogoče, ne da bi spet spravili v “luft” strupe. A ker je podjetje na tem travniku pred časom gradilo nove proizvodne prostore, se postavlja tudi vprašanje kako so zaščitili delavce, ki so takrat delali na tem terenu. Če niso bili pravilno zaščiteni, so jih pravzaprav zastrupljali. Morda je celo kakšen umrl zaradi tega …

Takole nekako, seveda malo poenostavljeno, se je dogajalo zvezi s celjsko Cinkarno, ki pravzaprav že desetletja onesnažuje s težkimi kovinami Celje, tretje največje slovensko mesto. Za občutek obsežnosti problema si oglejte skico onesnaženosti Celja in okolice v osnutku ‘Odredbe o razvrstitvi območja Celjske kotline v razrede onesnaženosti tal’.

Se ne zganemo, dokler nas ne tožijo, potem se pa še zlažemo

Iz poročila poljske podružnice laboratorijev ENVIRON je razvidno, da je stanje na analiziranih območjih glede onesnaženosti s strupenimi težkimi kovinami katastrofalno (edino v Mozirju ni potrebno ukrepati), da se podjetje Cinkarna sicer nekoliko trudi, da bi zmanjšali zdajšnje onesnaževanje in tudi, da nekako pristopajo k sanaciji. A stari grehi – še iz socialističnih časov – so veliki in strupi “lezejo ven” iz vseh koncev. Podjetje, lokalne oblasti v Celju in država Slovenija bi morali že davno – seveda brez pritiska tožbe iz Evropske unije – poskrbeti za varnost ljudi, pa so vsi po vrsti neodzivni in neučinkoviti.

Kar je še zanimivo in – upam, da ne – značilno za slovenske oblastnike, je milo rečeno “čuden” odnos do resnice. Ministrstvo za okolje in prostor je naročilo analizo – seveda šele ko državo zaradi počasnosti reševanja okoljske problematike Celja toži Evropska komisija – in jo izvede prav po birokratsko v skladu z nekakšno Uredbo o odpadkih in tako, da se pokaže, da “travnik” pravzaprav ni onesnažen. To poroča tudi Evropski komisiji. Drug laboratorij pokaže ravno nasprotno, še več – pokaže, da je stanje alarmantno. Kaj bi si človek mislil o takih državnih uslužbencih, kaj o državi Sloveniji, ki takole skrbi za svoje prebivalce, obenem v škodo ljudi prireja analitiko in se jo takole dobi na laži?

Kaj naj si človek misli tudi o akreditiranem laboratoriju in vzorčevalcih (če niso bili iz istega podjetja), ki niso prav nič posumili (ali vsaj nič rekli) o čudno nizkih rezultatih z očitno onesnaženih območij? Ne bi vsakdo s kančkom zdrave kmečke pameti posumil v to, da z vzorčenjem nekaj ni bilo v redu? Kako jim bomo v prihodnje še verjeli? Pravzaprav lahko podvomimo tudi v proces akreditacije, ki ga izvaja državna inštitucija. Zaradi takih “pometanj okostnjakov pod preprogo” pač ljudje izgubljamo zaupanje v državne inštitucije. Zaupanje pa si je izredno težko povrniti.

Za take reči je prav, da zahtevamo odgovornost. Prav na vseh dokumentih so podpisi. Za življenja in zdravje ljudi gre.

Prikrivanje resnice z odpadki

Da niti ne govorim o tem, da je bilo prav na območju odlagališča v Bukovžlaku po vojni koncentracijsko taborišče Teharje (preberite tale dokument), kraj trpljenja in kraj smrti mnogih. Sedaj je tu lep spominski park. Ta predel so kar zasuli z odpadki iz Cinkarne misleč, da se da nasilje preprosto prikriti. A tako kot nam strupene težke kovine povsod “lezejo ven”, zastrupljajo bližnjo in daljno okolico, pronicajo v podtalnico, v reke in zastrupljajo ljudi, nam strupi nasilnih dejanj iz preteklosti prav tako prihajajo stalno na dan in zastrupljajo naše odnose. Tudi tu bo – tako kot na področju težkih kovin – potrebna dolgotrajna “sanacija”.

Foto: Aleš Čerin