Letos v decembru mineva okroglih 100 let odkar je bila v eni najbolj dramatičnih tekem za raziskovalnim uspehom, slavo in prestižem dosežena zadnja točka našega planeta – Južni pol ali Antarktika. Napet finiš za osvojitev Južnega pola se je v ledenomrzlih decembrskih dneh leta 1911 odvijal med Norvežanom Roaldom Amundsenom in Angležem Robertom Falconom Scottom. Prvi je požel svetovno slavo in zaslužen sloves prvega raziskovalca na Južnem polu, na temu najbolj negostoljubnem kotičku sveta. Za premaganega Scotta je bilo to tekmovanje usodno. Po njegovi smrti se ga je prijel sloves tragičnega vendar nadvse vztrajnega in pogumnega nasprotnika, ki jo bil do zadnjega trenutka zvest svoji misiji.
Kdo je bil norveški junak?
Roald Engebregt Graving Amundsen se je rodil 16. julija 1872 nedaleč od Fridrikstada na Norveškem, kot najmlajši otrok premožnih staršev. Oče, trgovec z blagom iz Kitajske in Srednje Amerike, mu je umrl, ko je Roald imel 14 let. Roaldovi starejši trije bratje so se zgledovali po očetu in postali pomorščaki. Na mamino željo je Roald Amundsen pričel s študijem medicine, vendar si je pri 21-tih, ko mu je umrla mama, premislil in se odločil posvetiti svoje življenje polarnim raziskovanjem, saj je bil navdušen nad grendlandsko ekspedicijo Fridtjofa Nansena. Pomorske izkušnje je pričel nabirati na ribiški ladji, ki je lovila tjulnje. Dovoljenje za upravljanje z ladjami je dobil leta 1905, ko je bila nabavljena tudi ladja z imenom Fram. Čeprav je svoje zasebno življenje spretno skrival pred očmi javnosti, so bile zanimive njegove ljubezenske romance iz polarnih krajev. Njegova zadnja ljubezen je bila vdova z Aljaske Bess Magdis, ki pa je ni oženil, saj je vmes tragično preminil. Hiša v kateri je prebival je danes muzej. Amundsen je na Norveškem veljal za velikega junaka in bil večkrat nagrajen z odlikovanji, tudi iz tujine.
Tekma na vse ali nič
Tekma za Južni pol se je pričela septembra 1911. Tekmeca Amundsen in Scott sta že imela izkušnje s polarnimi ekspedicijami. Razlike med njunimi lastnostmi ter predhodno razvitimi veščinami in pridobljenimi izkušnjami so bistveno pogojevale organizacijo ekspedicije, izbiro opreme in stez ter vodenje ekipe. Pred poskusom osvajanja Antarktike je bil Amundsen že veteran polarnih raziskovanj. Že od zgodnje mladosti se je učil in razvijal spretnosti, da bi uresničil svoje sanje: osvojitev enega od polov. Potem, ko je ameriški raziskovalec Robert Edwin Peary prispel na Severni pol leta 1909, Amundsenu ni preostalo drugega, kot da poskuša osvojiti Južni pol. Za svojo pot je izbral Nansenov zanesljivi ledolomilec Fram.
Britanski raziskovalec Robert Scott je bil po stroki mornariški oficir, ki je imel za seboj že eno ponesrečeno ekspedicijo na Južni pol, zato je drugi poskus za Scotta pomenil »vse ali nič«. Za svojo zadnjo ekspedicijo je izbral kitolovsko »Terra nova« za kopenski del poti pa močne sibirske ponije. Scott je ubral ruto, ki jo je nekaj let pred njim prebil njegov rojak Shackleton, medtem ko je Amundsen moral prebiti povsem novo ruto.
Vreme je bilo 8. septembra 1911 relativno toplo za Antarktiko in Amundsen se je odločil prvi štartati. Krenil je na z osem člansko ekipo. Vreme se je takoj po odhodu naglo poslabšalo in ga je zajela močna snežna nevihta, tako da se je moral vrniti v bazo Framheim v Zalivu kitov. Pri drugem poskusu je Amundsen zmanjšal ekipo na pet članov in ponovno štartal sredi oktobra. >Do prvega novembra je prispel do svoje najjužnejše pripravljalnice. Istega dne se je Scottova ekipa po temeljitih pripravah odpravila iz baze McMurdo. Amundsenove izkušnje v gibanju po ledenih predelih so se pokazale za določujoče. Uporabljal je vzdržljive in hitre sani na pasjo vprego in nosil lahko in toplo eskimsko obleko. Začetno težo sani z zalogami je znižal s 83 na neverjetnih 24 kilogramov. Napredujoč s povprečno hitrostjo 35 kilometrov na dan, se je Amundsen že sredi novembra približal na razdalji 435 kilometrov od Pola.
Na Južnem polu
Scottovo napredovanje proti Južnemu polu je upočasnila neprimernost sibirskih ponijev in polarnih traktorjev. Na nizkih temperaturah je tehnika odpovedala, poniji so oslabeli, tako da se je Scottova ekipa morala opreti na maloštevilne pse in lastne moči. Zaradi velikih naporov in izčrpljujoče poti je Scottova ekipa trošila mnogo več kalorij, kot jih je s hrano lahko nadoknadila. Tudi Amundsena so mučile tegobe. Ob koncu novembra je odkril prehod na zgornjo antarktično ravnino, vendar je bil vzpon tako težak, da so morali ubiti 24 izčrpanih psov in z njimi nahraniti živali, ki so preživele. Sedaj je Amundsen napredoval mnogo hitreje, puščajoč Scotta daleč za sabo. Žilavi in temeljito organizirani Norvežan je prispel na Južni pol že 14. decembra 1911, 35 dni pred Scottom. Na Polu je postavil šotor s sporočilom za Scotta in zmagoslavno izobesil norveško zastavo. Scott je nevedoč za Amundsenov uspeh nadaljeval pot pri čemer je vlekel sani tudi z lastnimi močmi., pri tem pa je napredoval samo 16 kilometrov na dan. Na Južni pol je prispel s svojo ekipo 17. januarja 1912. Tam pa ga je čakalo razočaranje: na Polu je plapola že Norveška zastava. Prave muke pa so ga čakale ob vrnitvi. Ledeno mrzle in usodne snežne nevihte so ga »ukleščile« nedaleč od rešilnega tabora.
Foto: Skimap
