Avtor: Matej Steinbacher.
Razpravo o državnem zadolževanju, natančneje o vplivu velikosti javnega dolga na gospodarsko rast, je v zadnjem času intenziviral še akademski spor na relaciji Reinhart-Rogoff, na eni strani, in Herndon-Ash-Pollin, na drugi. Na povezavi Financial Timesa se dobi dober vpogled v tok dogodkov. Na kratko, Reinhart in Rogoff bi naj s selektivnim izborom podatkov in njihovo obdelavo vplivala na rezultat analize. Povezava do njunega prispevka.
Spor na akademskem področju je pridodal v fond siceršnje razprave o tem, kaj storiti s prezadolženimi državami. Poslušati Barrosa govoriti o škodljivosti potrebe po znižanju zadolženosti, ko se njegova Portugalska utaplja v dolgovih, je lahko plod politične motiviranosti, podobno velja za Francoza Olivierja Blancharda z IMFa.
Pustimo možno prisotnost politikanstva ob strani. V osnovi lahko različni rezultati izhajajo iz dveh razlogov: (i) uporabe različne metodologije ali (ii) zavestne pristranskosti. Obstaja še možnost prepleta teh dveh dejavnikov, ko osebna motiviranost vpliva na izbor same metodologije. Vsakdo, ki se je kdajkoli poglobil v celostno analizo kakšnega (ekonomskega) vprašanja, je verjetno hitro naletel na fond prispevkov z diametralno nasprotnimi zaključki. Kako je to mogoče?
Sistemi so pač tako kompleksni in posamezni dejavniki med sabo tako prepleteni, da se relacije med pojavi (v tem primeru odnos med državnim dolgom in rastjo BDPja) proučuje na podlagi modelov, ki so bolj ali manj posrečene ilustracije realnosti, če ne njihove karikature. To daje raziskovalcem dovolj manevrskega (akademskega) prostora za delovanje. S tem pa tudi možnost upravljanja z znanostjo. Hipokrit je tisti, ki bi trdil, da nosi s sabo magični recept za rešitev vseh naših izzivov. Šele praksa pokaže, kateri izmed modelov je v določenem času natančnejša ilustracija realnosti. Torej, proces znanosti in razlaga znanosti laični javnosti.
Zelo različna razvitost posameznih integriranih okolij, recimo razlike v regionalni razvitosti posameznih držav, indicirajo na to, da na gospodarsko rast vpliva še kaj drugega kot pa zgolj posamezni makroekonomski kazalci. Na lestvici razvitosti in zadolženosti bi hkrati z lahkoto našli primere, ki bi potrdili vsakršno našo tezo.
Eden izmed sklepov prispevka Reinhartove in Rogoffa se glasi, da je gospodarska rast držav z visoko stopnjo javnega dolga nižja kot sicer. Negativne učinke na gospodarsko rast bi naj imela še celotna zunanja zadolženost gospodarstva. Torej seštevek dolga države in zasebnih entitet.
Dolg pomeni neto sedanjo vrednost prihodnjih vplačil, pri državen dolgu to pomeni prihodnjih davkov, ki bodo financirali nastali dolg, pri podjetjih del prihodnjih prihodkov, ki bodo namenjeni za te iste potrebe. Dolg je fiksna obligacija, in iz tega izhaja ranljivost posameznika. Če dolžniška sredstva niso namenjena produktivnim investicijam, ampak potrošnji, bo možnost za neplačilo večja.
Tabele iz prispevka Reinhart-Rogoff zgolj kažejo zbirne statistike za posamezne države, kakšne kompleksnejše analize vzročno-posledičnih zvez med opazovanimi dejavniki prispevek ne ponuja. Vprašanje, ali dolg vpliva na rast ali ne, ostaja relevantno. Karkoli že bodi razlog za kritiko dela Reinhartove in Rogoffa, eno ostaja: nezmožnost poplačila dolga ima resne posledice.
Vir: Steinbacher media
