Res ne morem stati ob strani, med tem ko se na vso moč razvnema debata o spomenikih. Čutim tako rekoč državljansko dolžnost, da pomagam presekati gordijski vozel, ki nas hromi ob Kidričevem spomeniku.
Moj predlog za ravnanje s Kidričevim spomenikom pred predsedniškim dvorom in kulturnim dvorom (Cankarjevim domom) ni izviren temveč že preizkušen. Enako ravnanje se je namreč že zgodilo s spomenikom našega vrlega in presvitlega cesarja Franca Jožefa I. na Slovenskem trgu – oprostite, Marxovem parku – oprostite, Miklošičevem parku. Kot se lahko prepričamo še danes, je rešitev zelo dobra in tudi poceni.
Svitoslav Peruzzi: spomenik cesarju Francu Jožefu; Tine Kos: Miklošičevo poprsje
Oba vrla moža z istega podstavka spomenika sta delovala v dobrobit slovenskega naroda. Cesar so z Dunaja skrbeli za blaginjo, predvsem pa so se izkazali pri popotresni obnovi Ljubljane in so si blagohotno prišli pogledat prenovljeno kranjsko prestolnico, kar je bil neposredni povod za postavitev spomenika. Veliki znanstvenik Franc Miklošič je bival na Dunaju in tam bdel nad razvojem slovenskega kakor tudi drugih slovanskih jezikov in ustanovil na dunajski univerzi katedro za slavistiko. Prava sreča, da poklicni levičarji po vsej verjetnosti ne vedo, da je bil Miklošič tudi cenzor, sicer bi njegovo poprsje že zdavnaj strmoglavilo s častitljivega podstavka.
Kaj pa imata skupnega zgodovinski osebi, ki se stapljata na »popravljenem« Kidričevem spomeniku? Oba imata krvave roke, oba nadvse »prijazno« govorita pokorjenemu ljudstvu.
Zdenko Kalin: Boris Kidrič; Predlog za prenovljeni spomenik
Pa razlika med njima? Pomembna. Kidrič je z vsem sredstvi sejal revolucijo, Milošević pa je bi prvi med tovarišijo ki se je lotila klavrne žetve. Med njunima zenitoma je preteklo pol stoletja. Zaradi Kidriča in njegovih sopotnikov se je Slovenija podala na petdesetletno tavanje po družbenem in gospodarskem brezpotju, pozabila na pravo domoljubje in verovala v proletarski internacionalizem. Iz tega brezpotja nas je dobesedno nagnal Slobodan Miloševič in nas prvi poslal na svoje. Če raziskujemo, kdo od komunistov je najbolj zaslužen za prvo etapo poti v samostojnost Slovenije, je to (predrzna misel) Milošević. On je prestopil balkanski Rubikon, njegovo ravnanje lahko na kratko zapišemo kot »alea iacta est«; nikakor ta zasluga ne pripada ne objokanim očem Sonje ne otožnim modrookim pogledom Milana.
Poniglava politika se noče pokloniti in zahvaliti najpomembnejšemu osamosvojitelju Jožetu Pučniku s spomenikom v Ljubljani na najuglednejši lokaciji. Ne v Tivoliju pod zakotno smreko, kar je zadnja moda v Ljubljani, ampak v središču mesta. Ob nacionalni sramoti, da Pučnik še vedno nima spomenika, se lahko tolažim vsaj z mislijo: »Blagor mu, ker je umrl in ga ne morejo procesirati slovenske sodnice.«
