Resnica je ujemanje uma s predmetom, pravi Tomaž Akvinski. Tako recimo vemo, da je miza »kos pohištva iz ravne plošče in navadno štirih nog« in da je otrok »deček ali deklica v prvih letih življenja«. To so bistvene lastnosti omenjenih realnosti. Vsaka od teh ima svoje bistvo, ki ga naš um prepozna preko naših čutov. Ni pa stvarnost vedno tako preprosta in prepoznavna. To se še posebej zgodi v primerih, ko človek briše naravo in postavlja svoja ideološka merila.
Ko danes v Zahodnem svetu govorimo o spolu (ki je med drugim umu prepoznavna objektivna realnost), stvari postanejo povsem brez repa in glave. Namesto jasnih trditev dobimo nesigurna in dvoumna mnenja. O tem nam pričata tudi dva video posnetka, ki nazorno prikazujeta teorijo spola, ki se je v imenu enakosti, odprave stereotipov, homofobije, diskriminacije, sovražnega govora in še kaj, prikradla v glave mladih generacij.
Politično korektni študentje v Ameriki
Joseph Backholm z Inštituta za družinsko politiko se je želel na lastne oči prepričati, kakšno je mnenje študentov glede spolne identitete in spolnega izražanja. Mladim izpred Univerze v Seattlu je najprej zastavil splošno vprašanje o spolni razliki: »Kako prepoznaš razliko med moškim in žensko?« Študentje so mu odgovorili: »Po tem, za kaj se ljudje imajo. Ne moreš nekoga soditi po tem, kako izgleda.« Nekdo drug je dodal: »Zdi se mi, da ni mogoče prepoznati razlike med moškim in žensko in to sploh ni pomembno.« Spet drugi pa: »Lahko poveš, toda lahko se tudi zmotiš.«
Backholma je dalje zanimalo, ali ga bodo definirali kot moškega. Vprašal jih je: »Kdo sem jaz?« Mladi so ponovno bili zelo previdni: »Po videzu sodeč si moški.« Ali pa: »Predvidevam da si moški, toda nikoli ne veš.«
In nazadnje jih je vprašal: »Je razlika (med moškim in žensko) pomembna?« Mimoidoči so brez večjega premisleka povečini odgovorili z: »Ne, ne ravno.« Nekdo je celo trdil: »Na koncu dneva je človek le človek.«
Torej, če povzamem zgornja prepričanja: spol je le notranje občutenje; razlike med moškim in žensko ni mogoče prepoznati; še lastnim očem se ne da zaupati, koga vidijo; človek je le človek, abstraktno bitje, zato ni pomembno, če je moški ali ženska…
Še bolj »odprti in razumevajoči« na Švedskem…
Da objektivna resničnost in s tem tudi znanost o prepletu bioloških, psiholoških in družbeno-kulturnih danosti pri spolu toneta v pozabo, je dokazal še zanimivejši intervju, ki so ga pred kratkim izvedli na Švedskem. Mlada novinarka iz Ankdam TV je Švede izpred Univerze Soderton izzvala še s provokativnejšimi vprašanji: »Če bi se jaz deklarirala za moškega, kaj bi rekli?« Odgovori so bili precej razumevajoči in nihče ji ni oporekal, da ni moški. Novinarka je drezala še naprej. »In če bi vam povedala, da sem Japonka? Kakšna bi bila vaša reakcija?« Ob tem vprašanju so mimoidoči že postali malce bolj realistični: »Moja spontana reakcija bi bila, da nisi. Človek si Japonca predstavlja, da ima drugačne oči, ponavadi ima črne lase.« Spet drugi: »Zelo težko. Ne smatram te za Japonko«, ipd.
Nato je sledila cela vrsta dodatnih vprašanj: »Če bi vam povedala, da sem mačka? Da sem velika dva metra? Da sem stara sedem let? Da se lahko ponovno vpišem v osnovno šolo? Kakšna bi bila vaša reakcija?« Ljudje so postajali vse bolj zmedeni. Začeli so se opirati na znanstvene dokaze in veliko več ji je dalo vedeti, da ji ne bi verjeli. Toda še vedno so bili posamezniki, ki so po eni strani hoteli pokazati razumevanje: »Lepo se mi zdi, če se počutiš velika dva metra«, po drugi strani pa so svojim »Če ti hočeš tako verjeti, je meni prav, to je tvoja stvar« pokazali svojo hladnost in nezainteresiranost do sočloveka.
»Je resnično tako težko reči mladi Švedinji, bolj ali manj nizke rasti, da ni dva metra velik Japonec?«, se je ob koncu vprašala novinarka.
»Spontana reakcija« in sklicevanje na znanost je delovalo samo pri vprašanju rase, vrste, višine in starosti. Samo tam so si upali izpostaviti očitne zunanje znake, ki so značilni za Azijce, otroke, ipd. Zgleda, da smo se pri spolu že navadili spregledati telo, brez katerega debata o kakršni koli o spolni identiteti sploh ne bi obstajala.
Kako bi bilo pri nas?
Zanimivo bi bilo ista vprašanja postaviti našim študentom. Bi bili njihovi odgovori drugačni od Američanov in Švedov? Morda bi morali poskusiti.
