Uvodna okrogla miza letošnjega Socialnega tedna z naslovom Očetom ni uspelo. Bo mladim? je kljub kresanju različnih pogledov, tako optimističnih kot pesimističnih, na koncu izzvenela optimistično. Na vprašanje, izpostavljeno v naslovu, seveda nismo prejeli ekzaktnega odgovora. Nobene letnice zaključka velikega slovenskega nacionalnega konflikta nismo slišali. Izraženih pa je bilo kar nekaj misli, ki kaotično stanje slovenskega vsakdana osvetlijo z nekoliko večjo jasnostjo.
Konflikti niso nekaj slabega!
Konflikt sam po sebi ni ne dober, ne slab. Lahko ga le uporabimo za reševanje težav in iskanje skupne poti ali pa za razplamtevanje še večjega ognja. Po mnenju Žige Turka je politični boj idej in delitve v demokraciji nekaj vsakdanjega. Če bi se prenehali deliti, bi pristali na eno samo resnico, kar pa je nevarno.
»Večja težava je v tem, da se ne znamo pogovarjati, da tega nismo naučeni,« trdi p. Jože Roblek. »Vloga Socialne akademije in njej sorodne civilne družbe bi morala biti prav v poučevanju državljanov za dialog,« še pravi.
Vsi se imamo za žrtve
Vpleteni v konfliktih se pogosto počutijo žrtve. Po besedah Helene Milinković se na primer vse bivše republike Jugoslavije, poleg Slovenije še Bosna, Hrvaška, tudi Srbija in Makedonija, zdaj počutijo žrtve bivšega sistema. Pojmi, kot so zatiranje, neenake možnosti in izločanje sposobnih, spremljajo mnoge nacionalne konflikte. Tako se tudi na tokratni okrogli mizi nismo izognili poudarkom, da je tekma v Sloveniji neenakopravna – predvsem zaradi neuravnoteženosti medijev in zasedb v nekaterih vplivnih organih.
A po besedah Tomaža Erzarja mora prvi korak k spravi in odpuščanju vedno narediti žrtev. »Nikjer na svetu še ni bilo drugače,« prav.
Potrebno je dolgotrajno, neprestano odpuščanje, najprej s strani zatiranih. Pater Jože Roblek odpuščanje primerja z vsakdanjim kruhom. Iz duhovnih spremljanj ima izkušnje, da posamezniki potrebujejo leta in leta, da naredijo korake k odpuščanju ter svoj občutek zatrtosti spremenijo v darovanje.
Več in nadaljevanje: Socialni teden
