Zlizanost oblasti in gospodarstva vodi v ekonomski kolaps. Teorije o neučinkovitosti trga pri alokaciji nekaterih dobrin, tudi tistih, življenjsko potrebnih, se danes kažejo kot preživete. Navkljub temu pa vodilni v Sloveniji verjamejo, da je na področju izobraževanja, zdravstva, oskrbe ostarelih, javnega prevoza, kmetijstva ipd. potrebno dopustiti državni intervencionizem (beri: javno financiranje, subvencije, koncesije), saj naj bi to zagotavljalo družbeno blagostanje.
Nazoren primer državnega intervencionizma
Na področju visokega šolstva je intervencionizem države izjemen. Njegovi rezultati se vse bolj kažejo v vojski brezposelnih diplomantov. Pri tem ne gre le za diplomante družboslovnih in humanističnih ved. Danes je na trgu iskalcev zaposlitve vse več pravnikov, ekonomistov in drugih profesij, ki so še nekaj let nazaj lahko kandidirali za najbolj zavidljive in dobro plačane poklice. Paternalističen odnos države do visokega šolstva se odraža v preveliki ponudbi določenih profesij, ki daleč presega povpraševanje po njihovem znanju. Vendar država se ne da. Kot zgleden centralni planer vsako leto znova natančno predpiše število vpisnih mest na državnih univerzah. Ne glede na vse večjo brezposelnost teh diplomantov, država iz davkoplačevalskih sredstev še naprej trdoglavo masovno financira študijske programe, ki po koncu študija namesto novih idej prinašajo zgolj veliko razočaranje.
Kolektivizem kot spodbujevalec neenakosti
Iskanje odgovora na vprašanje odnosa med javnim in zasebnim je dandanes »mainstream« vsake diskusije o družbeni situaciji. Mnogi vidijo rešitve v popolnem državnem intervencionizmu, ki da bo odpravil vsakršno neenakost. Kot da se iz zgodovine nismo nič naučili. Socializem, ki temelji na kolektivizmu, spodbuja neenakosti in rojeva zavist. V Sloveniji, kjer vlada sistem »vez in poznanstev«, kar v svetu imenujejo pajdaški kapitalizem (crony capitalism), lahko posameznik pri »koritu« doseže skoraj vse. V takem okolju ni mogoče govoriti o enakih izhodiščnih možnostih. Pravično je, če ima vsakdo za dosego cilja na razpolago predvsem svoje sposobnosti in talente, svoj entuziazem in voljo. Le na ta način je uspeh lahko res uspeh. Kdo je zavisten zmagovalcu, ki si v lastne potu, solzah in odrekanju izbori zmago? Rešitev se torej nakazuje v svobodnem trgu.
Velika zmota o javnem financiranju
Ne glede na pravkar minulo volilno obdobje je v javnosti še vedno tvegano govoriti o nujnih spremembah sistemov javnega financiranja. Tako zagovorniki javnega šolstva v en glas vpijejo, da mora biti izobraževanje dostopno vsakomur. Pri tem pa namenoma zamolčijo, da splošna dostopnost do izobraževanja ne zahteva obstoja državnih šol in univerz. Taisto je namreč mogoče zagotoviti z vavčerskim sistemom, ki bi hkrati v slovenskih razmerah zagotovil tudi lažji razmah zasebnega šolstva. Slednje je nujen element svobodne izbire na področju izobraževanja. Javno šolstvo ne omogoča izbire, ne omogoča konkurence. Pot k napredku pa vodi samo skozi vrata svobodne izbire boljšega. Zato je šolski sistem brez konkurence slab.
Če pustimo ob strani vprašanje kakovosti slovenskega šolstva in vavčerski sistem ter se nadalje omejimo na problem javnega financiranja izobraževanja, ne smemo pozabiti, da ima slovenska družba od visoko izobraženih, ki se po zaključku »našega« javnega visokošolskega študija odločijo za delo v tujini, bore malo. Slovenci tako financiramo osnovno, srednje in visokošolsko izobraževanje iz lastnih sredstev tudi tistim, ki nato v tujini s tu pridobljeno izobrazbo po višini plače konkurirajo diplomantom tujih zasebnih samoplačniških šol, hkrati pa plačujejo davke tuji državi. Če zanemarimo izgubo splošnega družbenega doprinosa izobraženih ljudi, pa nikakor ne gre zanemariti izgube, ki jo zaradi tovrstnega kolektivizma plačujemo slovenski davkoplačevalci. Denar omenjenega javnega financiranja bi lahko porabili za uresničitev lastnih podjetniških idej. Vsaj izbira bi bila naša.
Strah pred konkurenco
Konkurenca je najboljše, kar lahko na tem svetu doživi potrošnik, saj niža cene in omogoča izbiro. Proizvajalci v okolju svobodne konkurence iščejo nove tehnologije, nove produkte, kar vodi k večjemu blagostanju. Svoboden trg zagotavlja, da se potrebe in želje posameznikov rešujejo sproti in učinkovito. Centralni planer (država) ne pozna naših potreb, hotenj, želja, idej, niti tega ne more prepoznavati v vsakem slehernem trenutku. Naše potrebe in želje pozna vsak sam, zato je mogoče učinkovito zagotavljanje slednjih doseči le na svobodnem trgu, ob spoštovanju vladavine prava in etičnih norm, kjer obstaja zdrava konkurenca, kjer se krešejo ideje, kjer lahko vsak izkoristi svoje sposobnosti in talente.
Če bi današnjega najstnika povprašali, ali je že tipkal na pisalni stroj, bi bili verjetno deležni začudenja, kaj to sploh je. Še ne tako daleč nazaj je bil pisalni stroj v mnogih poklicih nepogrešljiv pripomoček, zaradi česar je obstajala tudi potreba po njegovem servisiranju. S prihodom računalnikov, ki niso zgolj izrinili pisalnega stroja, temveč s pomočjo interneta spremenili način življenja, je doba pisalnih strojev doživela svoj zaton. Podobno danes, so zagovorniki kolektivizma tudi ob razmahu računalnikov verjeli, da vsaka nova stvar, nov proces, nova tehnologija, ki je hočeš nočeš rezultat kresanja idej na svobodnem trgu, vodi v brezposelnost. Kljub nerealnim argumentom, poudarjam, da ga ni serviserja, ki je zaradi prihoda računalnikov ostal brez dela in zaslužka. Očitno je res, da je strah votel, zunaj pa ga ni.
Obsedenost z argumentom brezposelnosti
V povolilnem času je v Sloveniji moč zaznati usmerjenost večine državnih ukrepov v reševanje javnih financ. Kot ključ do rešitve se ponuja ukrepe za zagotavljanje novih delovnih mest. Vsekakor se strinjam s potrebo po novih delovnih mestih, vendar naj bodo zgolj stranski produkt glavnega cilja, ki je razmah podjetništva. Ko se je nekoč nek tuj vladni predstavnik pred znanim kritikom keynesianske miselnosti hvalil s pogledom na množico delavcev, ki je skoraj dvesto let po uvedbi parnega stroja na roke kopala ogromne jarke, češ da s tem država zagotavlja delovna mesta številnim prej brezposelnim in s tem dostojno življenje njihovim družinam, ga je nasprotnik keynesianstva in nobelovec retorično vprašal: »A niste rekli, da gradite prekop?« Vlada bi svojemu narodu in državi naredila namreč večjo uslugo, če bi s cenejšimi in hitrejšimi stroji izkopala omenjeni rečni prekop, za razliko v prihranku denarja in v večjem zaslužku zaradi zgodnejšega trženja prekopa pa bi lahko znižala davke, sprostila trg in omogočila večjo konkurenčnost gospodarstva. S tem bi zagotovila razmah podjetništva in posledično večje blagostanje.
