Skupina katoliških izobražencev v Mariboru: Slovenska tranzicija izdaja plebiscit!?

plebiscit osamosvojitevPribližuje se petindvajseti rojstni dan Republike Slovenije. Ob velikem veselju, da imamo lastno državo, o kateri so lahko rodovi naših prednikov samo sanjali, se je potrebno ozreti tudi nazaj v čas pred njenim nastankom. Zlasti v 50-letno obdobje pred osamosvojitvijo, ki je najtežje in najbolj tragično v celotni zgodovini Slovencev. To velja še posebej za leta med in po vojni. Vendar se dogajanj iz tega obdobja, še po 25-tih letih življenja v svobodi in demokraciji, ni zaželeno spominjati, čeprav so ključni razlog osamosvojitve Slovenije. Nesporno je namreč, da je nastanek samostojne Slovenije posledica večinskega spoznanja, da je nadaljnjo prihodnost naroda mogoče zagotoviti samo z vzpostavitvijo lastne države »utemeljene na spoštovanju človekovih pravic in demokraciji, ki omogoča politični pluralizem, duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije« (izsek iz Majniške deklaracije 1989). V državi torej, ki je bistveno drugačna od nedemokratičnega režima, ki so ga revolucionarji in boljševiki vzpostavili z brezobzirnim nasiljem med in po vojni (desettisoči izvensodno pobitih, nepregledna množica, ki si je z begom v tujino reševala gola življenja, odvzemi premoženja, preganjanja in zapiranja dejanskih, večinoma pa namišljenih nasprotnikov, ipd.) in ga vzdrževali do osamosvojitve Slovenije. Kot v posmeh žrtvam in preganjanim so to počeli pod visoko zvenečimi parolami »delu čast in oblast«, »človek je naše največje bogastvo«, ipd. Vse to so komunisti »uspeli« nadgraditi s skrajno neučinkovitim vodenjem gospodarstva. Zato ni čudno, da se je nekdanja država večkrat znašla pred bankrotom, pred katerim so ga reševale izdatne finančne injekcije, ki jih je od Zahoda predvsem pa od ZDA spretno izsiljeval bivši diktator s sedenjem na dveh stolih. Zavedanje o kritičnosti družbeno ekonomskega stanja ter realni nevarnosti utopitve slovenskega naroda v jugoslovanskem oz. velikosrbskem unitarizmu (spomnimo se t.i. skupnih jeder, blokade trgovskih tokov, zaplemb premoženja slovenskih podjetij, itd.) je vedno bolj prodiralo v zavest Slovencev. Premo sorazmerno s slabšanjem razmer so se krepili kritični odzivi in zahteve posameznikov in skupin intelektualcev (Mladina, Nova revija, ipd.), protesti in zborovanja, ki jih je še posebej spodbudila aretacija četverice. Vse to je privedlo do objave Majniške deklaracije 1989, nastanka strank, prvih demokratičnih volitev, plebiscita in končno rojstnega dne nove države Republike Slovenije.

Osamosvojitev Slovenije, ki je bila podkrepljena z več kot prepričljivim izidom plebiscita (ni odveč spomniti: 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih se je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo!), je hkrati konkreten odraz zahteve večine Slovencev, da se preseka vse vezi z bivšim nedemokratičnim režimom ter obsodi zločine, zlorabe, šikaniranja in številne druge oblike kršenja človekovih pravic. Zato je 25 let po osamosvojitvi toliko bolj krivično do žrtev prejšnjega režima in skregano z zdravo pametjo, da se ta temeljna zahteva še ni uresničila. Še več, da so danes na državnih proslavah v prvih vrstah ljudje, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna izbira po nobenem scenariju ali so ji celo nasprotovali, medtem ko ljudi, ki so zanjo nosili »glavo v torbi«, pred in med vojno za Slovenijo, danes zapirajo in jih skušajo politično likvidirati.

Zato rojstni dan naše domovine in države Slovenije iz leta v leto praznujemo z grenkim priokusom in ob spoznanju, da se odmikamo od temeljnih pričakovanj Majniške deklaracije in plebiscita. Namesto, da bi se kot narod vedno bolj povezovali in skušali kar se da popraviti krivice tisočem sodržavljanom, ki jim jih je povzročil prejšnji režim, civilizirano pokopali žrtve zločinov iz več kot 600 doslej odkritih morišč in obsodili izvajalce teh zločinov, predvsem pa tiste, ki so jih zaukazali in jih vse do osamosvojitve tajili in skrivali, smo vedno bolj razdeljeni in posledično kot država vseh pogledih bistveno manj uspešni.

Naslov tega razmišljanja je zato vprašanje in trditev hkrati. Uporabno je oboje: bodisi kot opis stanja, bodisi kot nujen poziv k spremembam, s katerimi več ne smemo odlašati, če ne želimo, da se gmotno in duhovno znajdemo povsem na repu članic EU.

Skušajmo pojasniti: današnja Slovenija je daleč od tega, kakršno je želel in pričakoval velik del volivcev na plebiscitu. Namesto temeljite preobrazbe v demokratično družbo, smo priča oživljanju monopola leve politične opcije, ki je svoje lovke razpredla po vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja (sodstvo, banke, DUTB, SDH, javna podjetja in institucije, ipd.). Po letu 2008, ki sovpada z afero Patria, se ta monopol krepi iz volitev v volitve; k čemur je odločilno pomagala, in to počne še kar naprej, izjemno pristranska in nepoštena asistenca mainstream medijev. Rezultati so znani in jih ni potrebno ponavljati. Dovolj je, če povemo, da pomenijo drastično nazadovanje merjeno po vseh ključnih kriterijih. Kljub nekaterim pozitivnim, vendar preskromnim rezultatom, ni pričakovati bistvenega izboljšanja brez temeljitih strukturnih sprememb. Prej nadaljnje nazadovanje v primerjavi z vzhodnoevropskimi članicami EU, ki so bile samo nekaj let nazaj še krepko za Slovenijo. Kaže, da bo moral še večji del Slovencev v svojem žepu občutiti rezultate »demokratičnega socializma«, da bo končno spoznal, da za uspešno vodenje države ne zadoščajo samo »novi obrazi«. Če tudi na naslednjih volitvah ne bodo dobili priložnosti ljudje, ki znajo, hočejo in zmorejo in, ki so svojo neomajno zavezanost etiki, morali in resnici ter občutek za skupno dobro in vitalne interese naroda in države nedvoumno izkazali s svojim dosedanjim delovanjem, se nam ne piše nič dobrega.

Kljub temu se zdi, da se režiserji in akterji današnjega položaja Slovenije počutijo dovolj dobro v »sedlu«. Bolj kot kdajkoli v preteklem 25-letnem obdobju, sicer ne bi brez zadržkov, sramu in sleherne pietete do žrtev povojnih pobojev, obnavljali in odkrivali spomenikov zločincem, krvnikom prav teh žrtev. Vse to se dogaja celo v neposredni bližini enega od največjih slovenskih morišč ter ob prisotnosti predstavnikov aktualne slovenske oblasti in častne čete slovenske vojske! Istočasno se sodno preganja ključne ljudi politične in obrambne strukture Slovenije iz obdobja slovenskega osamosvajanja in tako priliva olje na ogenj slovenske razdeljenosti. Temu početju je potrebno reči odločen: DOVOLJ! Hkrati je potrebno jasno in glasno poudariti, da samostojna Slovenija ni naslednica nekdanje socialistične republike v tem smislu, da je še naprej »normalno«, da se njeno nedemokratično prakso nemoteno uveljavlja tudi v demokratični državi.

Dovolj je bilo floskul »glejmo v prihodnost in ne preštevajmo kosti«, ko se oblastniki s prej omenjenimi potezami takorekoč norčujejo iz velikega dela Slovencev. Ko domala stopamo po kosteh desettisočev pobitih rojakov in so med nami desettisoči njihovih sorodnikov, prijateljev in znancev. Dokler ne bo odkrite in poštene pripravljenosti za temeljito in odkrito soočenje o med in povojnih dogajanjih, ne bo prišlo do prepotrebne narodove pomiritve in sprave. Tembolj, ker smo trdno prepričani, da je osnovni razlog tragične narodove razdeljenosti boljševiška revolucija, ki so jo sprožili komunisti v trenutku narodove največje ogroženosti. Brez revolucije ne bi bilo ne vaških straž, ne domobrancev, ne grozljivega števila izvensodno pobitih, ne eksodusa narodno zavednih Slovencev, …. Pa tudi želo razdeljenosti bi bilo bistveno manj boleče in lažje rešljivo. Tako pa je breme strašnega zločina, ki je globoko ranil naš narod preveliko, da bi ga mogli še kar naprej z veliko bolečino in v nedogled prenašati. Z molkom torej, ki dejansko pomeni izdajo plebiscita.

Resnica nas bo osvobodila pri tem ni zgolj prazna fraza, temveč temelj, ki edini lahko pripelje do prepotrebnega preporoda ter optimistične narodove prihodnosti. Nujno je zaustaviti nadaljnje protinarodno delovanje, sicer se bo peklenski ples nadaljeval z vse večjo hitrostjo in opustošenjem. Za komuniste in njihove somišljenike – novodobne oblastnike – namreč politika ni služba ljudem in skrb za skupno dobro, ampak tehnika oblasti, ki jo navdihuje in vodi bolestna sebičnost in nekontrolirano sovraštvo do vsega, kar je kakorkoli drugačno od aktualne ateistične miselnosti, ki je ohranila skrajno anarhistične zamisli večstoletnih oblik kljubovanja evangeljskim pogledom in načelom, ki naj bi vodila politično delovanje narodov in mednarodnih združenj.

Zato je treba vztrajati, računajoč tudi na pomoč od zgoraj, ki spodbuja: »Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Gal 5,1).

Skupina katoliških izobražencev v Mariboru