Ko sem se pred dvema tednoma razpisal o začetku smrtnega boja sedanje vlade, si nisem predstavljal, da bo puško v koruzo vrgla tako hitro. A ker je svojo utež na stran predčasnih volitev vrgel celo predsednik države, jim lahko pot verjetno zastavi samo čudež v podobi pozitivnega izida referenduma o pokojninski reformi. V katerega pa ne verjamem. Več kot na mestu je tedaj vprašanje, zakaj je vladna trojka potegnila nenavadno potezo, na katero ni še nedolgo tega kazalo nič.
Nepreračunljivi premier
Čeprav se zdi, da bo za polomijo najodgovornejši minister po 5. juniju sploh še eden redkih preostalih mornarjev na Pahorjevi ladji, je bistven delež k zasuku brez dvoma prispevalo referendumsko presenečenje. Vladni ekipi niti ne gre kar vnaprej odrekati vseh državotvornih nagibov. Jasno je pač, da kaos ob nadaljevanju sedanjega stanja ne bo manjši, temveč večji. Glavna šibka točka vlade in države pa je vsak dan bolj kar premier. Njegovo počasno, toda zanesljivo izgubljanje tal pod nogami je vse očitnejše in le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi preraslo v kak javni škandal, ki bi še dodatno in dokončno škodoval verodostojnosti koalicijske druščine. Prave rešitve kajpak tudi ne bi pomenili nekdanji večni asi iz rokava, ne možakar s politično neoporečnim pedigrejem ne bančnik iz daljne dežele, ne v Bruslju izgubljeni komisar, ne na nacionalni ravni že dolgo nevidni ljubljanski samodržec.
Nemara se socialdemokrati in Zares, ki so se javno bolj ali manj že sprijaznili z novim volilnim odločanjem, hkrati spominjajo uspešnega prostovoljnega sestopa z oblasti svojih predhodnikov pred dvema desetletjema.
Leto 1992 je daleč
Takrat je dotedanjim vladajočim strukturam uspel pravi zgodovinski podvig. V manj kot dveh letih so zasedli domala vse prve sedeže v državi, nad katero sploh niso bili posebej navdušeni in v demokraciji, katere abecede so se šele nedavno naučili. A račun, da bi utegnili kaj takega ponoviti, je seštet vse preveč na lahko.
Če namreč javnost v glavnem še vedno brez veliko vprašanj odkupuje predstave politične levice o polpreteklosti, je kriza usodno omajala prejšnje prepričanje mnogih Slovencev o nekakšni njeni naravni določenosti in usposobljenosti za upravljanje z državo. Težko je verjeti, da bi se lahko njeni predstavniki kot tvorci pred našimi očmi propadajočega modela spet prebili v ospredje tako kmalu in predvsem za toliko časa, kot se je omenjeno zgodilo leta 1992. Navsezadnje je samozavest sedaj vladajočih pomembno načelo že samo dejstvo prelomne Janševe zmage leta 2004, na katero niso res računali in kot senca visi nad njimi ves sedanji mandat.
Strah pred še večjo polomijo
Ker se vsaj bistrejši na levici nedvomno zavedajo, da je 1992 mimo, se bo potrebno ozreti po oprijemljivejših ciljih, zavoljo katerih se jim je zdelo vredno poslati predsednika republike v ring za predčasne volitve. Sicer se je pred več kot desetletjem za isto stvar vehementno gnal že njegov predhodnik Kučan, toda takrat je kljub vsemu šlo za preprečitev zmage “klerikalcev”. Zdaj volitve skoraj gotovo pomenijo uspeh Janeza Janše.
A je po vsem videzu prevladalo spoznanje, da utegne biti izid jeseni leta 2012 za levo sredino celo slabši. Vsaj prvak Zaresa se vrhu tega trenutno lahko nadeja preboja v parlament, kar bo moč prodati kot velikanski uspeh.
Trije scenariji
Če bi se volitve po kakšnem naključju izšle čisto po željah sedaj vladajočih, bi se ob pretiranem težišču na vprašanjih, povezanih s pokojninami, zmage utegnil veseliti celo Desus. To bi pomenilo, da bi se za zabavno populistično zunanjostjo brez vsebine v prvo vrsto prebili ideološko najbolj okosteneli deli levice.
Veliko verjetnejša je kajpak relativno gladka posamična zmaga demokratov. Trenutno pa še obstaja možnost, da kljub njej Janša ne bo mogel sestaviti vlade s stabilno večino zgolj iz strank desnosredinske opozicije. Če seveda odmislimo, da tako Radovanovi kot Ljudmilini zaradi svoje specifične klientele ne bodo prav lahki koalicijski partnerji v nobenem primeru.
Negotova ali šibka parlamentarna večina bi po drugi strani pomenila, da bodo nekateri predstavniki trenutne koalicije, med katerimi so se razumnejši že potrudili za gradnjo prvih mostov do Janševih, ohranili precej vpliva tudi pod novo vlado. V bistvu jih z izjemo ideoloških trdorokcev ne zanima nič drugega kot to, da ne bi kdo preveč po nemarnem šaril po slavni in manj slavni preteklosti njihovih dejanskih ali političnih očetov in dedov in bi obdržali svojo – resda oslabljeno – gospodarsko moč. Če bodo volitve res jeseni, se prav lahko zgodi, da jim bo demokratski prvak v zameno za leto ali dve miru, česar je bil v podobnih pogojih deležen že po zmagi leta 2004, prisiljen ustreči. Hkrati se bo moral boleče zavedati, da ga bodo po tem času verjetno znova pustili osramočenega na cedilu. In zaradi tega se tudi vladajočim in ne samo Janši upravičeno mudi na volitve.
Foto: Reporter
