Iz izkazane nemoči, da bi vzdrževali uravnoteženost oz. neopredeljenost glede dveh ali več nasprotujočih si stališč, prepričanj, nazorov in verovanj, izhaja zgolj to, da je treba v prid nazorske in politične uravnoteženosti informativne programe t. i. javne ali nacionalne televizije RTVS dosledno in enakopravno razdeliti na dvoje ter eno polovico dati na razpolago levici, drugo demokratičnim strankam. Italijani so to storili že pred časom.
Josip Vidmar, ki je nekoč sanjal o slovenskih Firencah, se je za dolga leta usedel na slovensko kulturo. O tem je v svojih spominih z grenkim sarkazmom spregovoril France Kralj: »Imel je silno moč, kakor nekoč svetopisemski Jozve, ki je zaustavil sonce na nebu. Tudi Josip Vidmar je odstavljal vladajoče kralje in postavljal nove vladarje in kulturno predsedoval celi vzhodni polovici sveta.«
Nacionalno pomembna kulturna pridobitev – TV dnevnik, o kulturno-umetniški produkciji pa …
Znano pa je, da Josip Vidmar (vulgo Jozula) filma ni maral … niti televizije ne. Pa vendar je konec šestdesetih let XX. stoletja ob uvedbi slovenskega TV-dnevnika o tej nacionalni kulturni pridobitvi prek ekrana vzhičeno spregovoril prav on. Zavedal se je nacionalno pomembne agitpropovske funkcije tega medija, čeprav ga še naprej ni maral.
Konec sedemdesetih let je kulturno-umetniška vloga tega medija zdrsnila že krepko v drugi plan. Poleg rastoče politinformativne vloge je RTVLj obdržala tuji program in posredništvo: prenose športnih in kulturnih dogodkov ter državnih oz. republiških prireditev; obdržala je tudi od nekdaj plehek zabavni program, medtem ko je kulturno-umetniška produkcija stagnirala oz. podlegala postopni atrofiji, čeprav je to ostajalo javnosti še dolgo časa prikrito, saj so koprodukcijski podvigi z mnogo promocijskega pompa zasenčili dejstvo, da se domača produkcija nezadržno krči. Ta pritisk je na področju igranega programa nekoč s primero opisal pesnik Menart, tedaj namreč, ko je kot dramaturg protestno odstopil. Dejal je:
»Razumljivo je, da pustiš scenski prostor z ene strani odprt, da lahko snemaš, pa da je soba brez stropa in lahko prizorišče bolje osvetliš, toda vprašali so, če lahko delamo tudi brez druge stene, pa smo rekli težko. Vseeno so jo črtali iz stroškov. Preden so zahtevali še tretjo steno, sem se jim zahvalil in šel.«
Seveda je denar puhtel drugam. Urednikovali so pretežno šarlatani, resda z močnim preživetvenim nagonom. In podobno je še danes.
V informativnem programu RTVS že dolgo moti izključna opredelitev za eno politično opcijo
Toda namen tega pisanja ni opisovati tegobe in podvige t. i. kulturno umetniške produkcije medija, ki bi si kljub pretežni indolenci urednikovanja in poslovanja zaslužila daljši elaborat, namen je posvetiti še nekaj stavkov tisti dejavnosti osrednje televizijske hiše, s katero se je bilo mnogim od nas vedno težko poistovetiti. Prav ta je tudi najbolj na udaru javnosti.
Očitki so resni in upravičeni: izbrana novinarska falanga z vodstvom zavoda vred grdo zlorablja naše zaupanje. Operira z lažmi in zavajanjem, bombardira nas z obsesivno propagando za eno politično opcijo in po drugi strani z histerično antipropagando, naperjeno proti vsem in vsakomur, ki ni njihove politične orientacije. Kritiki, ki jim vse to očitajo, predlagajo tudi vsak svojo izhodno strategijo. Predlogi segajo od blagih prepričevanj za politični konsenz o ideološki uravnoteženosti programa do radikalnejših rešitev po zakonodajni poti; pa vse do tega, da se stvari lotimo z referendumom proti prisilnemu plačevanju prispevka za RTV, kar bi sicer zavod prignalo do kolapsa, vendar bi se na ruševinah tega dalo zgraditi novo, komercialno podjetje, ki bi živelo in delovalo le od poslovanja in prostovoljne naročnine.
Vendar pa tudi teh predlogov ni mogoče presojati, dokler se ne poenotimo pri vprašanjih o sami potrebi po javno/državnem zavodu ali servisu, o obsegu in vsebini njegovih programov, kolikor ostane v državni oz. javni lasti, ter pri osnovni postavki: zagotovitvi za vse sprejemljivo ideološko uravnoteženost. Naloga našega razmisleka je na široko odpirati, ne zapreti ta vprašanja.
Samozadostnost ali avtonomnost
Daleč od tega, da bi novinarske izdelke razglašali kar za duševno hrano, pa vendar ni mogoče reči, da do neke mere ne zadovoljujejo ene osnovnih civilizacijskih potreb: potrebe po korektni informiranosti in s tem zadostni orientiranosti v družbenem prostoru. Pridelava in proizvodnja raznih dobrin, tudi hrane, je z razvojem podvržena zmeraj strožjim standardom, medtem ko se pravila in kodeksi, ki naj bi jih upoštevala sredstva obveščanja, po eni strani vse bolj zanemarjajo, po drugi pa nasprotno: rigorozno zlorabljajo za pregon izbranih tarč; zaveza k objektivnosti, verodostojnosti in nepristranskosti, za katero marsikdo med nami še vedno misli, da je pri nagovarjanju javnosti nujna, velja zgolj selektivno, le še tedaj, ko je treba prekrške zoper njo očitati drugim.
Ni mogoče razpravljati o uravnoteženosti (ali o ekvidistanci) brez ponovne utrditve, nemara celo redefinicije ideološkosti ter vrednot, kar vse je, kot je videti, še kako mogoče, ne pa tudi nujno(!?) povezovati s specifično obliko sporočanja, ki ji rečemo novinarstvo.
- Kaj imamo v mislih, ko govorimo o objektivnosti pri sporočanju?
- Kaj nam pomeni verodostojnost, prepričljivost v podajanju sporočila?
- Kaj pomeni nepristranskost, ali je sploh mogoča in ali ne gre zgolj za zaželeni videz nepristranskosti, ki ga kakor od sodnika pričakujemo tudi od pisca ali govorca, pričakovani videz, s katerim varamo zgolj sami sebe?
- In kaj je navsezadnje javnost? Ali ne gre le za sinonim za dvoje zavajajočih pojmov iz ere samoupravnega socializma – za družbenost ter podružbljenost – in je kajpak enako zavajajoč!?
Ideološka uravnoteženost nacionalke
Zahteva po ideološki uravnoteženosti nacionalkinih (predvsem informativnih) programov nas vrača k nekoč razglašeni sholastični zadregi ali paradoksu, katerega miselni preizkus v ironični različici je znan pod imenom Buridanov osel. Jean Buridan (1300–1358?), znameniti Occhamov naslednik na pariški univerzi, je zaslovel s trditvijo, da človekova svobodna volja sama po sebi še ni zadostno gibalo njegovega ravnanja; miselni preizkus te trditve poišče v hipotetični situaciji, ko se človek znajde pred dvema povsem enakovrednima alternativama. Njegova volja naj bi ga usmerjala v delovanje na podlagi motivov, in kolikor pride do njihove izenačitve (aequilibrium indifferentiae) – če sta si torej pobudi nasprotni in povsem uravnovešeni –, volja pač ne najde poti, človek neodločen obstane, prikovan na mestu.
Buridanovi sholastični nasprotniki so si kot ironično ilustracijo tega paradoksa omislili osla, ki stoji med dvema enakima kupoma sena, vendar se ne more odločiti, s katerega bi jedel, zato pogine od lakote. V dobi razsvetljenstva je Denis Diderot s svojim znamenitim filozofskim dialogom D’Alembertove sanje (slov. prevod Miha Marek) znova aktualiziral in hkrati pobijal ta Buridanov paradoks. Poglejmo (v rahli priredbi M. F.), kako mu to uspeva.
Poglejmo (v rahli priredbi M. F.), kako Denisu Diderot to uspeva
| DIDEROT: »Kratek bom. Ali se vam zdi, da obstaja vprašanje, do katerega lahko človekov razum ostane uravnoteženo in strogo neopredeljen?« D’ALEMBERT: »Ne, to bi bil Buridanov osel.« DIDEROT: »Z izjemo matematičnih primerov tehtnica torej ni nikdar v ravnovesju in nemogoče je, da se ne bi nagnila na stran, ki jo imamo za bolj verjetno.« D’ALEMBERT: »Da. Toda ta verjetnost se mi zjutraj zdi na desni, popoldne pa je na levi.« DIDEROT: »To pomeni, da ste zjutraj dogmatično za, popoldne pa dogmatično proti.« D’ALEMBERT: »Ko pa zvečer pomislim …, ne verjamem več niti tistega, kar sem verjel zjutraj, niti tistega, kar sem verjel popoldne.« DIDEROT: »Toda če bi vas kdo prijateljsko in odkrito pobaral, pri katerem od obeh stališč vidite manj težav, ali mu iskreno ne bi znali odgovoriti in bi udejanjili Buridanovega osla?« D’ALEMBERT: »Mislim, da ne.« DIDEROT: »Če torej dobro premislite, boste ugotovili, da naše resnično prepričanje ni tisto, v katerem nismo nikdar omahovali, temveč tisto, h kateremu smo se najpogosteje povrnili.« |
Informativne programe RTVS dosledno in enakopravno razdeliti na dvoje ter eno polovico dati na razpolago levici, drugo demokratičnim strankam
Iz izkazane nemoči, da bi vzdrževali uravnoteženost oz. neopredeljenost glede dveh ali več nasprotujočih si stališč, prepričanj, nazorov in verovanj, izhaja zgolj to, da je treba v prid nazorske in politične uravnoteženosti informativne programe t. i. javne ali nacionalne televizije RTVS dosledno in enakopravno razdeliti na dvoje ter eno polovico dati na razpolago levici, drugo demokratičnim strankam. Italijani so to storili že pred časom.
