»Resnica in sočutje 1945-2015« je civilno-družbena iniciativa, s katero želimo po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. K sodelovanju vabimo vse, ki želijo prispevati k miroljubnemu, strpnemu, na resnici in sočutju temelječemu sožitju slovenske družbe. Spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, sta temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, ki ne želijo postati predmet ideoloških poenostavljanj in manipulacij, ampak živeti polno življenje, ki se lahko sooči z zahtevnimi izzivi časa.
Rane, ki so jih druga svetovna vojna in povojne travme pustile za seboj po vsem svetu in pri nas, daleč presegajo samo žalovanje za umrlimi in celjenje ran ter zidanje porušenih domov; za seboj so pustile na tisoče ustrahovanih, razvrednotenih in zlorabljenih preživelih in njihovih otrok, ter zdaj tudi že vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in stiski, strahu, pomanjkanju ter nevarnosti ne morejo čez noč spremeniti. Jasno se zavedamo, da časovno oddaljevanje travmatičnih dogodkov, pospremljeno z držo molka, prikrite jeze in pasivnosti, ne zdravi ran in krivic, temveč jih poglablja in nas tako izpostavlja novim in novim konfliktnim razmeram, v katerih se ne znajdemo in reagiramo nepremišljeno.
Sočuten spomin, iskreno ubesedenje travmatične zgodovine brez ideoloških interpretacij ter drža odpuščanja so ključni koraki za ozdravljenje bolečine vsake posamezne družine in vsake posamezne generacije. Žrtve vojnih in povojnih krivic lahko pustijo preteklost v celoti za seboj, samo če se odprejo sedanjosti, novim izkušnjam in novim, iskrenejšim in varnejšim medosebnim odnosom, v katerih sovraštvo in maščevalnost nimata zadnje besede.
K pobudi vabimo vse, ki ste se v svojih strokah angažirali za resnico in sočutje oz. se javno izpostavili. Pa tudi vse druge, ki vas pobuda Resnica in sočutje nagovarja, vabimo, da prispevate k sami zamisli, obenem pa obvestite vse, za katere menite, da bi jo lahko obogatili, uresničili.
Stoletje nasilja in manipulacij: 1915 – 1945 –2015
Vstop v evropsko kratko dvajseto stoletje, ki ga usodno uničujejo fašizem, nacionalsocializem in komunizem, je prva svetovna vojna, njegovo finale pa je druga svetovna vojna s porazom fašizma in nacionalsocializma ter globalnim vzponom komunizma.
Leta 1915 je bil začetek bojev na Soški fronti, leta 1945 konec 2. svetovne vojne.
Za Slovenijo 20. stoletje pomeni 70 let totalitarnih izkušenj, tako v vlogi žrtve kot storilca, druga svetovna vojna pa okupacijo, revolucijo, državljansko vojno.
Več kot 140.000 smrtnih žrtev, predvsem moških (industrijska smrt v vojni, izvensodnih pobojih, taboriščih). Nič manj ni bilo invalidov, vdov, sirot. Več kot pol milijona je bilo ekonomskih in političnih emigrantov, beguncev, izgnanih, optantov. Več sto tisoč aretiranih, interniranih, na suženjskem delu, politično-policijsko preganjanih. Napadeni so bili zasebna lastnina, podjetništvo, kmetstvo, meščanstvo. Zatrta je bila svoboda misli, vere.
Kratko dvajseto stoletje pa je tudi zmagovito slovensko stoletje. Slovenski nacionalni vzpon od pomladi narodov do samostojne in demokratične države je bil izredno zapleten in zaznamovan s silovitimi prelomi. Preko dveh svetovnih in osamosvojitvene vojne, preko cesarstva, kraljevine, treh totalitarizmov, ljudske/socialistične republike do samostojne in demokratične države.
Slovenski voditelji so bili tako storilci kot žrtve, tako uporniki kot zatiralci, tako borci za nacionalno in socialno emancipacijo, kot zatiralci svobode, demokracije, človekovih pravic.
Slovenska izkušnja obeh vojn se neizogibno prepleta z izkušnjami sosedov, Hrvatov, Italijanov, Furlanov, Avstrijcev, Madžarov,in z izkušnjami drugih, ki so se znašli na slovenskih tleh: Nemcev, Srbov, Črnogorcev, Bosancev, narodov Sovjetske zveze …, ter Slovencev, ki so bili poslani po svetu, vojskujočih se na vzhodni, zahodni in drugih frontah …
Slovenski spravni proces
Slovensko tranzicijo bistveno zaznamuje odsotnost t.i. spravnega procesa. Tega namreč razumemo kot kompleksno celoto različnih izjav, dejanj, pobud, ki jih je potrebno zbrati, raziskati, predstaviti, se do njih opredeliti ter postaviti temelje za čustveno in miselno svobodno življenje v sedanjosti in prihodnosti
Zato dvomimo, da bi zgolj spravni spomenik, oziroma posamezne spravne rituale, ki so seveda nepogrešljivi del spravnega procesa, že lahko označili kot spravo, saj le spomeniki in rituali ne morejo spraviti nazorsko in interesno tako različnih pričakovanj, kot so se pri memorialnih spopadih pokazali med slovensko tranzicijo.
Tranzicijska pravičnost
Ena od bistvenih značilnosti slovenske tranzicije je tudi sprejemanje in izvajanje paketa t.i. vojnih zakonov.
Denacionalizacija, pravice žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja – tako sodnega kot izvensodnega, raziskava in odkrivanje vojnih grobišč so potekali v večnih spopadih med tranzicijsko levico, ki je skušala tako pravice, zapisane v teh zakonih, kot tudi njihovo uresničevanje čim bolj omejiti in otežiti, in predvsem strankami slovenske pomladi ter drugimi zastopniki žrtev, ki so skušali doseči simbolno in vsebinsko večje pravice za žrtve titoizma.
Tako okoliščine sprejema teh zakonov kot njihovi učinki so potrebni raziskave, predstavitve in opredelitve.
K paketu vojnih zakonov sodi pravna presoja revolucionarnega prava in pravni ukrepi za razveljavitev zrežiranih sodnih procesov.
Mesto mrtvih – nepokopani mrtvi
Dne 3. marca 2009 so predstavniki MDDSZ, kriminalisti in drugi stopili pred gmoto mumificiranih trupel v rovu sv. Barbare v Hudi jami. Zato je 3. marec simbolni datum, s katerim projekt »Resnica in sočutje 1945-2015« vstopa v javnost.
Prav obletnice vstopa v rov sv. Barbare v Hudi jami nas vedno znova postavljajo pred dejstvo, da Slovenija še ni pokopala smrtnih žrtev druge svetovne vojne in stalinistične revolucije.
Prikriti ali pozabljeni grobovi niso samo grobovi žrtev med- in po-vojnih izvensodnih pobojev, ampak so to tudi grobovi žrtev fašizma in nacionalsocializma, ki jih je tabuiziral titoizem (predvsem smrtne žrtve med mobiliziranimi v okupatorske armade) in so raztreseni po vseh evropskih in drugih bojiščih.
Zato spodbujamo delovanje Lipe sprave in obeležitev nezaznamovanih grobov. V pripravi je „virtualno pokopališče“ za vse še nepokopane žrtve vojne in revolucije. Pobuda »Vseposvojitev« bo namenjena osebni posvojitvi žrtev zla, da bo skrb za naš narod, za mir in za sožitje dobila kar najbolj osebni, odnosni značaj. Prav tako nastaja duhovna pobuda, ki nas bo povezovala pri obisku groba, grobišča, pomnika smrti oz. padlih z namenom spominjanja in sočustvovanja ter molitve kot preprostih duhovnih dejanj spominjanja, hvaležnosti, izročanja, sočustvovanja, prošnje za preoblikovanje src, za podelitev izkušenj. Skupinski obiski in molitev na krajih smrti so ena od najmočnejših oblik poslavljanja in odpuščanja.
Nezdravljeni preživeli
Duševnih in drugih zdravstvenih posledic najhujših udarcev usode slovenske stroke niso sistematično zdravile. Zato v Resnico in sočutje vključujemo socialno-terapevtske pobude, terapevtska srečanja o zdravljenju travm naše preteklosti, predavanja in različne predstavitve, predvsem tistih, ki so zmogli preseči udarce usode in svoje otroke ter družine razbremeniti posledic travme in sovraštva.
Rane, ki so jih druga svetovna vojna in povojne travme pustile za seboj po vsem svetu in pri nas, daleč presegajo samo žalovanje za umrlimi in celjenje ran ter zidanje porušenih domov; za seboj so pustile stotine tisočev ustrahovanih, razvrednotenih in zlorabljenih preživelih in njihovih otrok, ter zdaj že tudi vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in stiski, strahu, pomanjkanju ter nevarnosti ne morejo čez noč spremeniti. Vojna se je končala, toda bitka za čustveno preživetje se po sedemdesetih letih komaj začenja.
Ker vsaka izkušnja krivice ali preganjanja znova prebudi tudi vse stare nezaceljene rane in krivice in jih s tem naredi še močnejše in še bolj neobvladljive, tudi za nas velja, da »čas ne zdravi ran, ampak jih poglablja«. Časovno oddaljevanje travmatičnih dogodkov za marsikoga ne pomeni nič drugega kot to, da bo leta in leta vztrajal v drži nemoči, molka, prikrite jeze in pasivnosti. Držanje resnice zase in vztrajanje v vlogi nemočne in jezne žrtve pa je pogosto enako pogubno za človekovo psihično ter fizično zdravje kot sami travmatični dogodki.
Zaradi vztrajanja v vlogi žrtve travmatične izkušnje žrtev zaznamujejo tudi življenja tistih, ki so bili žrtvam čustveno najbližje ali pa so bili od njih odvisni, torej otrok in sozakoncev. Odraščanje v posledicah travme, v stalnem stresu in stiski preoblikuje otroške možgane in njihovo delovanje, zlasti regulacijo čustvovanja, medosebnega odzivanja in doživljanje sebe, ter posledično zahteva od odraslih skrbnikov poglobljeno in globoko naklonjeno držo in spremljanje, ki ga navadno odrasli zaradi svoje ranjenosti niso več sposobni. Travma, ki razbije družino, najgloblje zaznamuje in rani tako otroke kot odrasle, saj uniči temelj, na katerem se oblikuje posameznikova notranja psihična struktura.
Sočuten spomin ter iskreno ubesedenje travmatične zgodovine brez ideoloških interpretacij sta ključna za ozdravljenje bolečine vsake posamezne družine in vsake posamezne generacije. Zadnji korak tega procesa je odpuščanje. Odpuščanje ne pomeni dopuščanja krivic niti sprave s storilci, ampak vztrajno prizadevanje žrtev za polno življenje v sedanjosti. Odpuščanje izhaja iz človekove notranje potrebe, da živi v svetu, v katerem travma in zločin ne moreta izničiti sočutja in dostojanstva. Žrtve vojnih in povojnih krivic lahko pustijo preteklost v celoti za seboj, samo če se odprejo sedanjosti, novim izkušnjam in novim, iskrenejšim in varnejšim medosebnim odnosom. V središču odpuščanja zato ni preteklost, pretekle krivice ali njihovo poravnanje, ampak sedanjost, kolikor je ta lahko drugačna od preteklosti in kolikor lahko vključi travmatično preteklost v širši okvir sedanjosti, katere smisel je vsakodnevno ustvarjalno in polno življenje.
V pobudi Resnica in sočutje predlagamo smeri delovanja ter podpiramo projekte, ki jih razvijajo posamezniki in skupine, združenja ter ustanove … Dogodki, vsebine, iskanja in povezovanja so raznorodni, saj vključujejo osebe in ustanove različnih izhodišč brez zavezujočega organizacijskega in programskega okvira. So mreženje, ki naj spodbuja v odkrivanju pobud in iskanj ter k sodelovanju in dialogu. Tako želimo v spominskemu letu 2015 prispevati k prenavljanju duha in kulture ter iskanju naših skupnih korenin:
Zdravljenje preživelih
Posledice, ki so jih druga svetovna vojna in povojne travme pustile za seboj po svetu in pri nas, ne zahtevajo le žalovanja za umrlimi, celjenja ran ter zidanje porušenih domov. Med nami je več sto tisoč ustrahovanih, razvrednotenih in zlorabljenih preživelih in njihovih otrok in zdaj že tudi vnukov, ki svojega odraščanja v grozi in stiski, nevarnosti, strahu in pomanjkanju ne morejo spremeniti čez noč. Vojna se je sicer končala, toda boj za čustveno preživetje oseb in naroda pa se šele začenja.
Slovensko mesto mrtvih
Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je sprejela izjavo, ki jo podpirata tako Zveza združenj borcev za vrednote NOB kot Nova slovenska zaveza in v kateri poudarjajo, naj vlada RS zlasti »sprejme operativni program urejanja vojnih grobišč; v proračunu RS zagotovi zadostna finančna sredstva; ustanovi vladno službo za vojna grobišča z ustrezno kadrovsko sestavo in s pooblastili za operativno delovanje in medresorsko koordinacijo; preveri, kako občine uresničujejo naloge v zvezi z vojnimi grobišči in z varstvom spomenikov in spominskih znamenj in sprejme potrebne ukrepe.«
Župnije, občine, posamezniki naj pomagajo pri urejanju neoznačenih morišč in grobišč.
Lipa sprave in 15.junij – dan krivde, odpuščanja in sprave
Leta 1989 so na Žalah posadili lipo sprave na zemlji iz Kočevskega Roga, Teharij in Podutika. Društvo Združeni ob lipi sprave so 15. junija 1990 pod lipo predstavili deklaracijo o narodni spravi in jo že večkrat poslalo v potrditev Državnemu zboru. Leta 1991 so v spomin na povojne poboje razglasili 15. junij za Dan krivde, odpuščanja in sprave; na ta dan potekajo pod Lipo sprave spominske slovesnosti. Prihodnje leto naj bi bil to kar teden od 15.- 24. junija.
Etični minimum: v spomin na Jožeta Pučnika in Jožeta Trontlja
Jože Pučnik je imel vodilno vlogo pri prehodu Slovenije iz totalitarne socialistične republike v demokratično suvereno Republiko Slovenijo. Kot humanist, politik in tudi sam žrtev je deloval za odpravo posledic totalitarne dediščine. Jože Trontelj si je kot predsednik SAZU prizadeval, da bi se dogovorili o »absolutnem etičnem minimumu, pod katerega ne glede na okoliščine ne sme nihče, še najmanj pa oblast, ki je prisegla, da bo varovala človekove pravice.«
24. junij – dan spomina na žrtve vojn in nasilja
Po vzorih (spominski ponedeljek v ZDA, dan spomina v Britanski zvezi držav, dan žalovanja v Nemčiji) predlagamo, naj bo v Sloveniji Dan spomina 24. junij, dan pred dnevom državnosti, posvečen vsem žrtvam vojn in nasilja med prebivalci Slovenije in Slovencev v zamejstvu ter po svetu in vsem žrtvam drugih narodov na slovenskih tleh.
Način obeleževanja naj bodo spominske prireditve, molitve, polaganje slovenskih zastav na pokopališča, bojišča, morišča in grobišča.
Vseposvojitev
V spletni pobudi vseposvojitev lahko posvojimo žrtev zla druge svetovne vojne in po njej na Slovenskem. Tako postajamo varuhi spomina na določene osebo z imenom in priimkom. Z tem osebnim odnosom uničenemu življenju osebe in vzetemu imenu spet kličemo človeško dostojanstvo.
Pot domov
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so tudi druge slovenske muzeje povabili k sodelovanju v razstavnem projektu z naslovom Pot domov: »Vojne v dvajsetem stoletju so prebivalce slovenskega ozemlja pomešale po številnih bojiščih, ujetniških, begunskih in izgnanskih taboriščih po vsej Evropi in zunaj njenih meja. V vojnah so se spreminjale države, državne meje, družbene ureditve in vrednote, a skupna želja vojakov, beguncev, izgnancev, ujetnikov in drugih vojnih razseljencev je bila, da se vrnejo domov. …Številnim se želja po vrnitvi domov ni uresničila in njihove pripovedi bomo predstavili prek zgodb preživelih in njihovih pričevanj. Pri tem bomo odprli številna vprašanja o pojmih dom, domovina, država… soočili različne osebne vojne izkušnje in obiskovalcem ponudili možnost, da prisluhnejo njihovi pripovedi. Prisluhniti sočloveku, spoštovati njegovo drugačnost in razumeti različne izkušnje bi morda lahko bil eden od ciljev razstavnega projekta, ki bo skušal o vojnah in dvajsetem stoletju spregovoriti drugače.«
Filmski odbleski prelomnih časov
V Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS pripravljajo retrospektivi dokumentarnih in igranih filmov, ki pričajo o drugi svetovni vojni, revoluciji in njunih posledicah: »Naši vojni filmi niso veliki spektakli, ki so jih o raznih nemških ofenzivah slikali filmi v drugih tedanjih delih Jugoslavije. Močna nota v filmih je težka nujnost odločitve v prelomnih dogodkih. …
V filmih, ki jih hrani Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije na zgoraj omenjene teme je toliko nians, toliko usod, žalosti, veselja, poguma, čuta do dolžnosti, strahu, groze, vdanosti v usodo, nasilja, pozivov k spravi….. Čustva so, glede na razmere, močna, zato so zgodbe prepričljive, mogoče v naših vojnih filmih še najbolj.«
Likovna razstava
»O čem razmišljaš, Antigona?« je naslov ene od slik akademskega slikarja Staneta Kregarja. V februarju leta 2015 bomo odprli skupinsko likovno razstavo, na kateri bo sodelovalo približno 25 slovenskih slikarjev in kiparjev.
Na avtorje smo naslovili dopis, v katerem med drugim piše: »Ker sta spraševanje vesti o dobrem in zlu ter dogovor o tem, kaj je prav in kaj narobe, temeljna gradnika vsake družbe in vir socialnega kapitala za sedanje in prihodnje rodove, je taka tudi tema omenjene razstave. Prepričani smo, da ste se v svojem likovnem opusu že srečali tudi s temi vprašanji …«
Golobi miru
70 klekljaric iz 70 slovenskih krajev bo sklekljalo 70 tridimenzionalnih golobov, ki bodo predstavljali 70 let miru od zaključka 2. svetovne vojne. 70 uglednih slovenskih žena različnega svetovno-nazorskega bo prispevalo kratko misel o miru.
Miroljubnost in mirotvornost
Programske vsebine in dogodke bomo predstavljali na spletnih straneh pobude in Časniku.si. Že letos jeseni bodo okrogle mize Časnika.si in Socialne akademije: Januarja bomo začeli z likovno razstavo v zaporniških celicah na Beethovnovi; marca bodo okrogle mize z Radiom Ognjišče. Aprila in maja bodo na TEOF pogovori Resnica in sprava. Sledi filmska retrospektiva, muzejske razstave, koncert v okviru Sakralnega abonmaja v Slovenski filharmoniji 27. maja, dan krivde, odpuščanja in sprave 15. junija, dan spomina na vse žrtve vojn in nasilja 24. junija, 5-7. 11. 15 Teološka fakulteta UL Simpozij resnica in sprave …
Napovedujejo se še druge pobude, prireditve, knjižne objave in druge pobude!
Naj bo leto v duhu prizadevanj po svetu, ki želijo utrjevati mir! Geslo nemške ustanove Spomin in mir je Varovati spomin in delati za mirno prihodnost. V geslo povezujejo pojme: sprava – človeško dostojanstvo – strpnost – urejanje vojnih grobov – mirotvornost – kultura spominjanja – prihodnost.
14. oktober, 2014 |
Pri oblikovanju predlaganih vsebin so sodelovali:
Jože Bartolj, Romana Bider, dr. Marjeta Pija Cevc, Jože Dežman, Jani Drnovšek, dr. Tomaž Erzar, Marko Fink, dr. Janez Juhant, mag. Monika Kokalj Kočevar, dr. Katarina Kompan Erzar, dr. Jožef Muhovič, Tanja Oblak, mag. Marko Štepec, Alojzij Tršan.