Rdeče črni svet

Zdi se mi prav, da občasno kdo napiše še kakšno alternativno misel, ki ne spada ravno v naše pretežno rdeče okolje. Tako smo si vsaj predstavljali demokratizacijo države davnega leta 1991. Svobodo imam za veliko dragocenost, žal jo je pri nas vedno manj, vsaj za tiste, ki ne delimo vrednot in mnenj napredne večine.

Težko je razumeti, kako ljudje z lahkoto kupijo skoraj vse, kar ponuja in propagira tržnica Svobode. Aktivizem namesto poštenosti in resnice, veliko obljub namesto dejanj. Veliko je oportunizma in marsikaj se počne za Judežev denar, ki ga seveda daje država, ker v slovensko zavest še ni prišlo spoznanje, da je država naša in da zapitek plačujemo mi vsi. Trošiti tuj denar in ne razmišljati, kaj bo jutri, je prijetno in dopadljivo. Ko gre kaj narobe, se vedno najde dober izgovor ali pa krivec, notranji ali zunanji sovražnik. Ob zadovoljstvu trošenja se z lahkoto pozabi na tiste, ki pogoje za porabo ustvarjajo. Ustvarjalna manjšina postaja vedno bolj apatična, zaskrbljena in prestrašena, kakor kdo. Negotovost in pomanjkanje optimizma pri ustvarjalnem delu populacije posledično nujno vodi v recesijo. Ta se že kaže in se bo konkretno pokazala že v naslednjih mesecih.

Četudi smo še tako fanatični privrženci trenutne oblasti, moramo priznati, da skrb za gospodarstvo in finance nista ravno odliki te vlade. Bolj jim gre od rok aktivizem, demagogija in ”horuk ekonomija”. Žal je vse kopija časov, za katere smo mislili, da so minili.  Že v komunizmu je vse delovalo samo v teoriji, danes, ko smo nekoliko bolj razgledani, deluje vse še bolj bizarno. In vendar ljudje še ne
prepoznajo prevare in še večje nesmisle  sprejemajo kot nekakšno lokalno posebnost. Občutek imam, da živijo tako oblast kot tudi njeni oboževalci nekje daleč nad nami in se jih vsakdanjosti in tegobe tega sveta ne dotikajo. Agenda, ki ji sledijo, je nekoč že končala na smetišču zgodovine in nima primera v svetu, kjer bi bila dolgoročno uspešna. Tako ostajamo nekje daleč v svetli  preteklosti, vedno bolj tudi na Balkanu, verjamemo v pravljice o socialni enakosti, o vodilni vlogi delavskega razreda, na čelu katerega je socialno čuteča elita, ki nas pelje v svetlo prihodnost.

Ker smo posebni, se nam zdi samoumevno, da imamo enoumje, karierizem, povprečnost, oportunizem, ležernost, korupcijo in kar je še podobnih vzporednih  pojavov. Prepričujejo nas, da gre samo za prehodne težave in ovire, ki so posledice kapitalizma. Osebno mislim, da gre za načrtno uničevanje demokratičnih načel in institucij. Večina se seveda ne strinja z mano, ker verjamejo v medijsko
podobo sveta, ki nam jo prikazujejo aktivisti.  Pišem o tem, kar vidim in doživljam, in to ni niti demokracija niti socialna pravičnost.  Moj pogled nima politične motivacije, je samo stvar domoljubja in skrbi za domovino, ki jo izdatno financiramo. Ne financirajo je niti civilna družba, niti številni prodajalci megle, ki jim trenutno gre kar dobro in ki jim država namenja daleč največ pozornosti in finančne vzpodbude. Kot lahko razberemo iz medijev, se bo taka usmeritev države še kar nadaljevala in krepila, saj se krepijo monopoli države na vseh področjih življenja.

Daljši uvod, ki na prvi pogled nima povezave s trenutno najbolj žgočo tematiko, katastrofalnimi poplavami, ki so prizadele Slovenijo.  Odzvala se je država, odzvala se je Evropa, humanitarne organizacije in mnogi znani in neznani posamezniki, ki so izrazili pripravljenost za pomoč. Tudi naša družina je dala prispevek humanitarni organizaciji, ki se nam je zdela najbolj zaupanja vredna. Mnogi običajni ljudje so darovali in nesebično pomagali. Tudi mediji so odigrali pozitivno vlogo. Nisem sicer zasledil podatka, da bi posamezniki najbolj glasnih predstavnikov civilne družbe darovali nadpovprečne vsote iz svojega žepa, kar je glede na stalno medijsko pozornost, ki so je sicer deležni, nekoliko čudno.

Kakorkoli, vsak pač daruje po svoji vesti in prepričanju. Do tu vse lepo in prav. Slovenci smo solidarni in radi pomagamo. To, kar skrbi, je nadaljevanje, lahkotnost obljub in operiranja s številkami, kot da bi bili milijoni evrov zrna peska na morskem obrežju. Govora je o milijonih, pravzaprav stotinah milijonov, milijardah evrov, ki so namenjeni za pomoč ljudem v stiski. Mislim, da je še kako upravičena skrb, kje bo ta denar končal in kdo je sploh sposoben nadzorovati njegovo porabo. Skrb je zelo upravičena in izkušnje iz preteklosti zelo boleče. Če seštejemo vse obljube, bi že po preprosti logiki moralo biti denarja več kot dovolj. Toda, ali ga bodo res dobili tisti, ki ga najbolj potrebujejo? Kdo je tisti v tej državi, ki ima resen namen, moč in odgovornost, da bo brzdal apetite, ki se nujno
pojavijo ob kupih nerazporejenega denarja. Trgovanje na račun človeške bede se mi zdi zelo zavržno, zato bi morali biti še posebej pozorni.

Zadnje izkušnje iz zdravstva, kjer so bili v ozadju lahko celo dobri in pošteni nameni, kažejo, da so dobri nameni eno, realnost  pa nekaj čisto drugega. Treba je računati na brezobzirnost in moč tistih ki, to družbo v resnici upravljajo iz varnega zakulisja globoke države ali kakorkoli že imenujemo tiste iz ozadja, ki imajo moč in vpliv premikanja političnih figur in milijonov. In ko politika in mediji pričnejo ustvarjati zmedo s številkami, je to znak za alarm. Apetiti so veliki, gre za namerno zavajanje in preizkušeno metodo  ustvarjanja megle, da se na koncu ne ve, kdo je v resnici kaj rekel in obljubil ter koliko kaj stane. Za našo predstavo si lahko naredimo še kar enostaven izračun. Na primer izgradnja manjše hiše s solidnimi zaslužki izvajalcev znaša 350.000 EUR. Tisoč takih hiš za tisoč družin bi tako stalo 350 milijonov. Ker gre za pomoč, morajo imeti ti, ki jo dobijo, ime, priimek in naslov. Vrstne hiše, tipske hiše, stanovanja bi stala veliko manj. Pa še en izračun, kilometer ceste v najzahtevnejših pogojih v povprečju ne bi smel presegati 5 milijonov evrov. Ureditev 100 km cest na zelo zahtevnem terenu bi torej znašala približno 500 milijonov. Tudi ureditev kilometra vodotoka bi vsak opremljen obrtnik z veseljem uredil za  nekaj milijonov. Vse je možno ovrednotiti.

Moje ocene so seveda zelo pavšalne, vendar niso nič slabše od številk, s katerimi operirajo politiki. V realnosti bi bile stvari lahko zelo preproste in rešitve zelo hitre, saj je večina ljudi naklonjenih obnovi in pripravljenih sodelovati. Vendar zna naša birokracija napraviti  stvari zelo komplicirane ali celo nemogoče, ker bolj ko se obnova odmika, manj bodo storitve namenjene ljudem in več bogatenju posameznikov. Pohlepu se je nemogoče zoperstaviti v lokalnem okolju. Vsak, ki bi skušal biti pošten, bi ga onemogočili, vsak ima svojo šibko točko, vsakogar je možno podkupiti ali ustrahovati, saj vendar živimo skoraj na Balkanu.

Predlagam rešitev, da nam Evropa pomaga tako, da nam pošljejo recimo 40 managerjev z referencami, po možnosti iz Skandinavije, da so dovolj daleč od naše realnosti, da bi upravljali z denarjem in nadzorovali porabo. To bi bilo precej drago, strošek čez palec za vsakega po 500.000 evrov, to bi znašalo 20 milijonov letno, kar je veliko, vendar relativno majhen denar, če bi z njihovo pomočjo uspešno črpali evropska sredstva in se izognili lokalnim posebnostim. Tudi izvedba del je prevelik zalogaj za majhno državo, mogoče bi izvajalce kazalo pripeljati iz daljnih dežel, recimo Filipinov, ali iz drugih preverjenih lokacij, kot to počnejo drugod. Filipinci so organizirani, veljajo za skromne, poštene in delavne.

Seveda v resnici ne pričakujem, da se bo to zgodilo. Močan razlog je, da znamo sami in imamo dovolj slovenske pameti. Seveda jo imamo, samo da se redko kateri pošten slovenski strokovnjak želi izpostavljati. Kljub mnogim dobrim namenom mnogih, vidim projekt obnove kot misijo nemogoče. Koordinatorje so izbrali, so zaupanja vredni, vendar je delo z denarjem nekaj drugega. Zelo me zanima, kako ga bo izpeljala politika. Pri politikih ne moremo vedeti, ali zares iskreno mislijo in čutijo z ljudmi, ali gre samo za politični oportunizem, za predstavo, ki jo morajo nujno igrati, če hočejo obdržati priljubljenost. Imam upravičen dvom v sposobnost koordiniranega ukrepanja. Zato se nikakor ne strinjam niti s povišanjem davkov, niti z obdavčitvijo dobičkov bank, niti z nekakšnimi solidarnimi sobotami in drugimi ideološkimi ukrepi.

Sobote so res čisto mimo, saj morajo tisti, ki ustvarjajo in imajo višek naročil, že zdaj delati nadure in sobote; tisti, ki pa jim naročil primanjkuje, kaj bi le počeli še v soboto. Če je mišljen sobotni javni sektor, pa je to samo prekladanje denarja iz enega v drugi žep zmedene države. Problem vidim v tem, da smo se že tako navadili na Butale, da se niti ne čudimo več izjavam in ukrepom, ki kažejo  milo rečeno zelo nizek domet. Za tržno gospodarstvo je zelo pomembno, da deluje v predvidljivem okolju, to je splošno znano dejstvo, neodvisno od tega, ali je oblast leva ali desna. Toda, ali je sploh cilj te oblasti demokracija in tržno gospodarstvo? In če levica uči, da je lastnina zlo, naj najprej poskušajo s svojo inteligenco ustvariti podjetje, lastnino, zaposliti ljudi, plačati davke in šele potem naj to dajo v skupno dobro.

Tako bodo tudi mene prepričali, da so čuteči, solidarni, prijazni, sposobni, vredni posnemanja. Ostajam precej pesimističen in ne delim evforije medijev in politikov, kako je vse super, odkar je oblast ljudska. Vesel bi bil, če živim v zmoti. Za konec naj napišem še izziv. Če ste to prebrali in ste v tem pisanju prepoznali sovražni govor ali fašistično ideologijo, vam ne zamerim. Ste na strani večine, ki nam desetletja slika svet rdeče črno. In jaz sem črn, čeprav se zavedam, da to ni modno niti ne prinaša koristi. Vendar za razliko od večine, jaz želim vsem veliko zdravja in sreče.