Današnji čas zakonu ni v prid. Ta norija sveta, da problema ne sme biti in da je vse nadomestljivo, podre marsikatero družino. Edino ljubezen, medsebojno spoštovanje in sprejemanje ter vera so jamstvo, da bi bilo manj razvezanih zakonov.
Lani sem v reviji Ognjišče pozorno bral vse članke, ki so bili posvečeni razvezanim v Cerkvi. Ne taji se: tudi znotraj Cerkve je to postal kar velik problem. Tudi sam sem bil del problema, a s pomočjo sedanje žene, mame, očeta in drugih družinskih članov ter z mojo vztrajnostjo je bila razglašena ničnost razpadlega zakona. Pot do tja je bila trnova. Toda, zakaj se v nobenem izmed člankov, ki so bili vsak mesec skrbno pripravljeni, nisem našel? Zakaj je moja zgodba toliko drugačna kot druge, skozi katere so šli v teh prispevkih?
Bolečino ob razvezi je mogoče primerjati tisti, ko ti umre ljubljena oseba
Za nas, kristjane, je poroka sveta stvar. Vznesen si, ko z nevesto slaviš prehojeno pot, ki si jo načrtoval do poroke. Poroka je samo potrditev tega, kar si si na tej poti ustvarjal. Toda zakaj je šok ob razvezi tako močan, da razblini vso lepoto poročnega dne in vsega, kar je bilo v zakonu lepega? Zakaj si ob tem tako prizadet, ranjen, nemočen, da se ta bolečina lahko meri z smrtjo najbližjega? Zakaj se ob vsem, kar se ti dogaja, Cerkev zdi le še oddaljen spomin?
Ne bom šel v detajle svoje zgodbe, vem pa, da sem bil vse našteto zgoraj. Nemočen. Prizadet. Globoko ranjen. Izgubljen. Tavajoč. Upajoč. Veliko noči sem prebedel ob filmih, ker nisem imel spanca. Veliko noči sem se prepiral z Njim, ker sem se počutil osamljenega in zapuščenega. Opustil sem molitev, a obdržal križ, ki sem si ga naredil vsak večer, čeprav sem se kdaj težko prebil skozi dan. Začeti znova in sam, delati vse, kar je bilo prej skupno, se marsikaj naučiti, na to nisi pripravljen. Psihično me je izčrpavalo, čeprav sem se skozi delo in šport tolažil, da bo šlo nekako skozi – brez krize.
Spoznati, da bo treba nekako iti naprej, in sprejeti pomoč prijatelja, ki ostane
Uvidel sem, da le ne bo tako gladko šlo skozi. Da si bom moral nekako pomagati. Prijatelj, ki ga zelo cenim in je ostal z menoj tudi takrat, ko so me vsi zavračali, je rekel, da bom potreboval kaka tri leta, da se poberem. Čustveno. Skoraj me je kap ob tej napovedi, toda ko se danes ozrem nazaj, mu v vsem potrdim. Ne vem, kako je z drugimi, toda najhujši je občutek krivde, ki te nikakor noče zapustiti. Ko se končno malo pomiriš, začneš s priznanjem poraza in s spoznanjem, da bo nekako treba naprej, potem pa šele pride pomiritev s samim seboj. Kot rečeno, pomagal sem si na način, da grem tja, kjer me bodo najbolje razumeli – v skupino razvezanih znotraj Cerkve.
Skupina razvezanih je bila velika, v njej ni doživel pričakovanega in zaželenega občutka sprejetosti
Že ko sem prihajal v Ljubljano, tj. 75 km stran, sem imel cmok v grlu. Pričakoval sem majhno skupino, da bomo lahko skupaj zoreli, in hkrati, pa bi bilo delo individualno. Že ko sem prišel v dvorano, me je vrglo, saj je bila skupina velika. Zgodbe, ki so jih pripovedovali moji sotrpini in sotrpinke, so bile tako krute, da sem se takoj začel spraševati, kaj počnem tam. Želel sem povedati svojo zgodbo in potrpežljivo sem čakal na to v veri, da me bodo razumeli. Vendar so me, takoj ko sem začel govoriti, prekinili, misleč, da so dojeli poanto, zakaj sem tam, a so me le ukalupili, niso pa dojeli mojega problema. Niso je niti drugič niti tretjič. In sem se umaknil, ker sem veliko pričakoval od teh srečanj.
Skupina se je kljub temu izkazala kot terapevtska: s poslušanjem svetovanjem in tudi duhovno pomočjo sem lahko šel v novo življenje. Lajšati najhujše bolečine, ki se ti zgodijo v zakonu. Toda, mar jaz, ki se mu ni zgodilo ne fizično ne psihično nasilje, nisem vreden, da bi se mi posvetili vsaj pet minut? Sem zaradi netragične osebne zgodbe res bil upravičeno spregledan in tudi tam zapostavljen? Boleče spoznanje je bilo to, da tudi v teh skupinah, čeprav delajo izkušeni ljudje, delajo po vzorcih, ki so pač znani. Verjamem, da je danes drugače in da je pomoč razvezanim dostopnejša, toda takrat tega ni bilo.
Moliti za dobre zakone vsekakor, a to ni dovolj, za to je treba spremeniti tudi pristop do priprave na zakon
Zato premišljujem o rešitvah. Premišljujem, kako zmanjšati povečevanje števila razvezanih zakonov v Cerkvi. Poznam ljudi, ki bodo rekli: molitev. Ja, res je, toda lahko se ti preprosto zgodi, kar najmanj pričakuješ. Sprašujem se, ali so te cerkvene priprave na poroko dovolj. Zame, tudi danes tako gledam, je bilo priprave absolutno premalo. Mislim, da bi moral imeti duhovnik, večji vpliv na to, ali bo par sklenil sveti zakon ali ne. Če skozi srečanja opazi nepremostljive razlike, bi nanje, ne glede na bolečino prihodnjih zakoncev, moral opozoriti. Povedati svoje mnenje, četudi bi šli vsi v luft. Vendar pa bi verjetno s tem preprečil marsikateri zakonski brodolom.
Vključiti bi bilo treba čim več parov, ki so različni, ne samo tisti fajn, ki imajo tako pošlihtano v domači družini, da jim človek že na pripravah zavida. Tudi nočem, da se to razume, češ zakaj bi se pred poroko pogovarjali, kaj se lahko zgodi, vendar tudi ko delaš izpit za avto, je treba spoznati vse pasti, ki te lahko doletijo na cesti.
Zavedati se je treba, da se je v teh letih zgodil množičen upad vernikov ter da okostje Cerkve predstavlja tistih deset odstotkov, večino pa predstavljajo povprečni kristjani, ki se najraje deklarirajo za take ravno ob poroki. Toda, če bodoča zakonca ne živita vsaj malo katoliškega življenja, ki je prepleteno tudi z obiskovanjem cerkve in duhovnim življenjem, potem ne preseneča, da so lahko mnogi pari v še večjem šoku, ko se soočijo z razvezo ali bolje rečeno razglasitvijo ničnosti zakona. Toda, kdo sem jaz, da bi sodil, toda razmišljam, kako preprečiti in pomagati, pomagati bodočim zakoncem, da bodo uspešni in se bodo znali soočiti tudi s krizami, ki pridejo.
Zgodi se tudi, da duhovnik ne obvlada svetovanja prizadetemu zaradi razveze zakona
Vsakdo razvezo doživlja po svoje. Spopad z njo je boleč, a odrešujoč, kajti v bolečini, ki jo doživljaš, spoznaš tudi sebe in svoje zmogljivosti. Vendar pa doživiš nepričakovane ovire. Ugotoviš, da tudi vsi duhovniki niso vešči pomoči pri postopku za ugotavljanje ničnosti zakona. To je bilo zame največje neprijetno presenečenje. Če si vešč vsega za poroko, bi pričakoval enako, če se ti zgodi razveza. Tako sem si mislil, ko sem šel vprašat za pomoč. Ni tako lahko iti k župniku. Po osebnem debaklu, ki ga doživiš, se v Cerkvi ne počutiš domače. Lahko govorijo, da je prostor za vse, a ni tako. Zato bi moral pomoč pri postopku za ugotavljanje ničnosti zakona obvladati vsak duhovnik.
Da ne govorim, ko se ti zgodi, da znova ljubiš. Niso vsi zadovoljni, če se ti to zgodi. Očitek greha, ki ni izrečen, a ga vidiš v očeh. Znati bi te moral pripraviti na postopek, kaj to pomeni. Znati bi ti moral razložiti, da je to bistveno drugače kot pa civilna razveza, ki traja pet do deset minut. Ali pa je to narejeno nalašč, da se vidi, česa vsega si sposoben in kakšen karakter si?
Človeka v tovrstni stiski je treba slišati, dojeti njegovo bolečino in mu pomagati, da ne obupa
Ko se oziram nazaj, moram biti hvaležen ljudem, ki so mi pomagali na poti zorenja in v postopku, da se je vse uredilo, kot se je. Hočem pa povedati, da lahko še marsikdo ni slišan. Da je lahko še marsikdo v podobnem položaju, ko se mu je vse priskutilo, ker živi z občutkom krivde. Da je lahko še marsikje človek, ki je in še zdaj ljubi našo Cerkev, pa si zaradi osebnega poraza ne upa iti noter. Da je mogoče še kdo nekje, ki so ga nadrli v spovednici, ker da ni bil sposoben razumeti življenja. Da je mogoče kje še kdo, ki si niti pomisliti ne upa, da ima tudi on možnost, da razglasijo ničnost njegovega zakona, pa so lahko razlogi še tako čudni.
Da so znotraj naše ustanove še zmeraj ljudje, ki ti bodo prišli naproti in ti pomagali. Posebej pri postopku za razglasitev ničnosti zakona. Pot do razglasitve je trnova. Lahko si večkrat zavrnjen, če ob sebi nimaš človeka, ki bi ti pri tem pomagal. Lahko tudi obupaš, če dobiš pošto, na kateri piše: Zavrnjeno.
Lahko se ti podere svet, ko gradiš na edinem upanju, ki ga imaš. Pa vendar: res, nikoli ne smeš toliko pasti, da ne bi vstal. Vedno ti pride naproti nekdo, ki ti pokaže pot, ki je sam ne vidiš. In danes sem svoji ženi, ki je od prvega trenutka verjela v uspeh postopka za ugotavljanje ničnosti zakona, prijatelju, ki se je zavzel zame in mi pomagal pri ponovni poti, za dosego razglasitve ničnosti, neizmerno hvaležen in sem tudi ponižen. Hkrati se sprašujem: ali je nemara še kdo kje, ki nima tega, kar sem imel jaz? Ali je nemara nekje nekdo v krizi, ker si preprosto ne zna pomagati, ker se je zaprl sam vase? Je nemara še kdo, ki goji enako upanje, kot sem ga jaz, pa si misli, da ne bo nič iz tega?
Zato sem danes dovzeten za tegobe zakoncev, ker bi jim verjetno znal dati vsaj prvi nasvet, kako naprej, če se to zgodi. Zato vsakomur, ki uvidi, da ni poti naprej, svetujem, da naj se ne zapre, naj od težav ne beži, ampak naj se prepusti življenju.
Tudi občutek izključenosti iz občestva zelo boli
Sem dejaven v župniji. Rad sem del občestva. In to, da nisem mogel biti dejaven, je bolelo. Bolel je občutek krivde, ki me je spremljal, ko več kot eno leto nisem prejemal obhajila. Bolelo me je, ker sem se na vseh zabavah, družinskih srečanjih, pri delu počutil osamljenega. Vendar, kot sem že napisal na začetku: ko se sprijazniš z porazom in začneš živeti, potem se ti začne dogajati. Dobiš namig, kam se lahko obrneš, dobiš v roke kako poučno knjigo (npr. Zakon, ki ga ni bilo), zaljubiš se na novo ter kar naenkrat dobiš upanje, da se bo vse uredilo. Samo verjeti moraš in imeti ob sebi ljudi, ki jim v polnosti zaupaš, ter se prepustiti. On v nebesih že ve, kaj je zate najbolje.
Danes z velikim zanimanjem spremljam zakonce, ki se znajdejo v krizi, in opazujem, kako se soočajo z njo. Današnji čas zakonu ni v prid. Ta norija sveta, da problema ne sme biti in da je vse nadomestljivo, podre marsikatero družino. Edino ljubezen, medsebojno spoštovanje in sprejemanje ter vera so jamstvo, da bi bilo manj razvezanih zakonov. Zato: ne glede na težo razveze, naučimo se poslušati vsakogar in vsakokrat.
