Razpad Avstro-Ogrske in mirovne pogodbe

Trianonska mirovna pogodba je bila po koncu prve svetovne vojne namreč sklenjena med antantnimi silami in Madžarsko, s katero se je ta kot poraženka morala odpovedati dvema tretjinama ozemlja.
Praznovanje Dneva narodne povezanosti, ki ga je 3. junija priredila konzularna pisarna Republike Madžarske v Lendavi, še vedno buri duhove. Javnost je zbodlo v oči vabilo na dogodek, na katerem je sporni zemljevid naše vzhodne sosede, ki propagira tako imenovano veliko Madžarsko. Ta zemljevid k Madžarski prišteva še velik del slovenskega Prekmurja.

Zadnje čase se v Sloveniji veliko govori o aspiracijah sosedov po delih Slovenije. Ker je Slovenija del EU ni prav nobenega strahu, da bi nekdo lahko posegel po njenih delih – in to ne glede na to ali nekdo govori o »italijanski« Istri ali objavi zemljevid nekdanje propadle Ogrske. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so naši sosedi tudi člani EU.

Verjetno ni domneva daleč od resnice, da se to razpihuje zato, da se pozornost usmeri proč od notranjepolitičnih problemov. Tim. nova vlada, ki ni več nova, do sedaj ni naredila ničesar, problemi v zdravstvu in sodstvu (predvsem v kazenskem sodstvu) se niso niti začeli reševati, ustavne določbe se ne upoštevajo in zadeve postajajo vedno bolj pereče, korupcija je del vsakdana, zunanjepolitično se je država zaradi izredno »spretnega« vodstva ne samo te vlade tudi prejšnje, postavila na stranski tir.

V času sankcij proti Rusiji, ker je ta v nasprotju z mednarodnim pravom zasedla del sosednje dežele, so bila srečanja z vodilnimi politiki Rusije, tudi s Putinom, izredno pogosta, tako v Rusiji kot tudi v Sloveniji. Iranski denar se je preko Slovenije pral, odgovorni se za to, kljub opozorilom, niso zmenili. Avstrija gradi drugi tunel skozi Karavanke, v Sloveniji pa so številne zapreke. Podobno uspešna (spretna) je bila tudi Slovenija do sedaj pri gradnji drugega tira. Lahko nadaljujemo.

Kot naročeno se potem pojavi na Madžarskem zemljevid Ogrske ….

Prav zato je potrebno, da se spomnimo na Habsburško monarhijo, v kateri je živelo 12 narodov. Od leta 1867 je bila to tim. dvojna monarhija. Večina Slovencev je živela v avstrijski polovici, oz. Cislajtaniji. Slovenci so tako živeli v vojvodinah Kranjski, Koroški in Štajerski in na Primorskem (v Avstrijskem Primorju pa v Pokneženi grofiji Goriška in Gradiščanska, Mejni grofiji Istra in v svobodnem mestu Trst). V madžarskem delu oz. Translajtaniji pa so Slovenci živeli v Prekmurju s Porabjem (predvsem v komitatih Vas in Zala). Izraz Cislajtanija in Translajtanija prihaja od reke Leitha (slovensko Litva), ki je obe strani ločila. Potrebno je si predočiti razliko med avstrijskim in ogrskim delom monarhije. Avstrijski del je leta 1867 dobil pisno ustavo, zato lahko govorimo o pravni državi z delitvijo vej oblasti in temeljnimi državljanskimi pravicami, ogrski del pa ne.

Beneška Slovenija, ki je bila del habsburške monarhije do poraza monarhije proti Prusiji – Kraljevina Italija je bila pruski zaveznik– , pa je po sklenitvi miru na Dunaju 3. oktobra 1866, ko se je monarhija odpovedala Benetkam, ostala izven meja monarhije in bila priključena Italiji.

Slovenci so nekako do prve svetovne vojne veljali za najbolj lojalne do dinastije Habsburžanov. Zaradi posledic dualistične ureditve monarhije leta 1867, ki je privilegirala Madžare in Nemce, je končno po prvi svetovni vojni monarhija razpadla. Kot je cesar Karl I. v švicarskem azilu zapisal: »Notranji mir /…/ je bil obsojen na propad zaradi neizmerno neumne drže vladajočih klik Nemcev in Madžarov«. Dualistični ureditvi so nasprotovali predvsem Čehi, Poljaki in južni Slovani. Eno najbolj perečih notranjepolitičnih vprašanj po aneksiji Bosne in Hercegovine (5.oktobra 1908) pa je bilo  prav južnoslovansko vprašanje.

Slovenci so uresničitev svojih nacionalnih ciljev dolgo iskali v okviru Habsburške monarhije, šele pozno se je zgodil prevrat v prid jugoslovanski orientaciji. Tako je še Majniška deklaracija, ki jo je prebral slovenski poslanec v dunajskem državnem zboru dr. Anton Korošec v treh jezikih (v slovenščini, hrvaščini in nemščini) 30. maja 1917 v imenu Jugoslovanskega kluba, postavila kot cilj združenje vseh južnih Slovanov, ki so živeli v habsburški monarhiji, ni pa načrtovala neke samostojne južnoslovanske države. Želela je državno tvorbo pod žezlom Habsburžanov.

Notranjepolitični razlogi za razpad Avstroogrske

Seveda je že prestolonaslednik Franc Ferdinand pripravljal načrte za trialitično preureditev države. To je po vsem kot kaže, bil eden glavnih vzrokov za atentat na njega na Vidov dan leta 1914 (28. junija). Tudi njegov naslednik kot prestolonaslednik in od 21.novembra 1916 novi cesar Karel I. (ogrski kralj Karel IV.) se je zavzemal za temeljito preureditev monarhije. Za obstoj monarhije je videl rešitev v federalistični preureditvi, v kateri naj bi bili vsi narodi enakopravni. Skupne zadeve pa naj bi bile vojska, zunanja politika in gospodarstvo. Spodletelo mu je zaradi vojnih razmer in zaradi premajhne notranjepolitične podpore. Cesar ni imel močnega zaledja, saj tudi ni bil vzgojen za to odgovorno funkcijo. Nihče ni pričakoval, da bo enkrat prišel na prestol.

Dodatno pa je njegov ugled padel po spodletelem mirovnem poskusu, tim. aferi Sixtus, ko je zunanji minister grof Ottokar Czernin 2.aprila 1918 s svojim fatalnim govorom pred dunajskim občinskim svetom po nepotrebnem sprožil spor s francoskim predsednikom vlade Georgesom Clemenceaujem. Cesar je tudi bil ujetnik kronske prisege v Budimpešti 30. decembra 1916. Madžari pa so nasprotovali vsaki ustavni spremembi.

Zunanjepolitični razlogi za razpad monarhije

Poleg notranjepolitičnih razlogov za razpad monarhije, pa so bili tudi zunanjepolitični. Sile Antante so si postavile kot cilj, da razkosajo Avstro-Ogrsko. V prvi vrsti je potrebno spomniti na aspiracije Italije. Italija je namreč ob začetku vojne leta 1914 razglasila nevtralnost in zapustila trojno zvezo z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Ker se je bala, da bo po vojni plen razdeljen brez nje, se je pogajala z obema stranema. Antanta ji je nudila več. Po tajnem Londonskem sporazumu, ki je bil sklenjen 26. 4. 1915, naj bi Italiji poleg Trentina in južne Tirolske, deleža nemških kolonij v Afriki (Libija, Eritreja), nadzor nad Albanijo in vpliv na območju ob obali turške Anatolije, pripadla tudi Istra, slovenska Primorska, Trst in večji del Dalmacije in to ne glede na tamkajšnje popolnoma ali večinoma hrvaško oz. slovensko prebivalstvo.

Mirovne konference – Versailles (podpis miru z Nemčijo 28. 6. 1919), St. Germain-en-Leye (podpis mirovne pogodbe z Avstrijo 10. 9. 1919) in Trianon (podpis mirovne pogodbe z Madžarsko 4. 6. 1920) – so zemljevid Evrope bistveno spremenile.

Na ozemlju Avstro-Ogrske so nastale nove države: Avstrija, Češkoslovaška, Madžarska. Večina slovenskega ozemlja, Hrvatska in Dalmacija so postale del Kraljevine SHS, ki je bila ustanovljena 1. decembra 1918. Razpadli sta torej obe polovici Habsburške monarhije, v kateri je živelo 12 narodov.

Trianonska mirovna pogodba

Tudi Ogrska je bila večnarodna država, zato je absurdno govoriti o tem, da je bilo Madžarom odvzet velik del njihovega ozemlja. Seveda pa ni moč mej postaviti tako, da ne bi pripadniki ene ali druge narodnosti pristali na strani, kjer bi postali manjšina. Madžari so o tem že vedno imeli zelo samovoljno interpretacijo. Vsekakor je meja proti Kraljevini Madžarski bila določena s Trianonsko pogodbo 4. junija 1920, vendar so, s pristankom vrhovnega sveta pariške mirovne konference, čete Kraljevine SHS (jugoslovanske čete) in prostovoljci sokolske legije to ozemlje zasedle že 12. avgusta 1919.

Nastale so težave pri določanju meje med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) z Republiko Avstrijo in Kraljevino Italijo. Seveda pa v primeru slovenskih meja proti Italiji ni obveljal narodnostni princip ali celo Wilsonovo načelo o samoodločbi.

Rapalska pogodba

Sicer se na pariški mirovni konferenci dokončno določitev meje med novonastalo Kraljevino SHS in Italijo prepustili obema državama. Res je bila 11. novembra 1920 podpisana Rapalska pogodba. Na jugoslovanski pogajalski strani ni bilo predstavnika Slovencev. Zahtevam Italije se je ugodilo delno, vendar v celoti v škodo Slovencev, ki so izgubili celo Primorsko in del dežele Kranjske.

Zato, da je Jugoslavija popustila pri Istri, je Italija popustila pri Dalmaciji. Določili so mejo, ki je nato formalno veljala do leta 1947. Kraljevini Italiji je bilo priključeno: Trst in okolica, Goriško-Gradiščansko v vsem obsegu, Istra z okraji Koper, Lošinj, Pazin, Poreč in Volosko-Opatija, od Kranjske politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija, razen občine Žiri, deli občin Grčarjevec, Planina in Logatec, občina Bela peč, del občine Reteče v radovljiškem okraju. Italija je torej dobila Gorico in Gradiško, Istro, Trst, del Kranjske, sodni okraj Trbiž in občino Bela Peč. Reka je postala svobodno mesto, Dalmacija pa je bila priključena Kraljevini SHS, razen Zadra, obalnega pasa ter otokov Lastovo in Palagruža.

Skupaj je bilo to 350 občin z 901.364 prebivalci. Če upoštevamo italijanski popis leta 1921 je bilo tam 38 % Slovencev in Hrvatov. Med zadnjim avstrijski popisom leta 1910 pa so našteli kar 50 %Slovencev.  Kompromis, ki je bil takrat sklenjen, je nudil Italiji teritorije s pol milijona Slovencev in Hrvatov in več kot četrtino površine slovenskega etničnega prostora. V pogodbi, ki sta jo podpisali Kraljevina SHS in Italija, je bila pogodbeno zavezujoča zaščita italijanske manjšine v Dalmaciji, ne pa tudi zaščita slovenske in hrvaške manjšine v Italiji.

Medtem ko je velik del Primorske leta 1947 oz. 1954 končno postal sestavni del Jugoslavije, je Južna Tirolska, ki je prav tako bila v Londonskem sporazumu obljubljena Italiji, po mirovni pogodbi dejansko postala del Italije. Še danes je  Tirolska razdeljena.

Pogodbe iz St. Germaina

Jugoslovansko-avstrijsko mejo na Štajerskem je odločil poseg generala Rudolfa Maistra novembra 1918. Zasedel je namreč Maribor in dolino Drave. V smislu pogodbe iz St. Germaina, sklenjene 10. septembra 1919, pa je bila meja z Avstrijo na Koroškem določena skladno s koroškim plebiscitom, ki je bil 10. oktobra 1920. Ob 95,79 % volilni udeležbi se je prebivalstvo v volilni coni A – v okrožjih Velikovec, Borovlje, Rožek in Pliberk – v 33 od 51 občin odločilo za Avstrijo in v 18 za Jugoslavijo. S tem je odpadlo glasovanje v coni B (Celovec z okolico), kjer je živelo mnogo manj Slovencev kot v coni A. Skupno je glasovalo 59,04% za Avstrijo in 40,06% za Jugoslavijo. Samo majhen del Koroške, namreč Mežiška dolina in občina Jezersko, je bil priključen Kraljevini SHS brez glasovanja.

Po razpadu habsburške monarhije so Slovenci živeli v štirih državah: po kratkem obdobju Države SHS (habsburških južnih Slovanov) je nastala 1. 12. 1918 Kraljevina SHS (od 1929 Kraljevina Jugoslavija), v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Šele po drugi svetovni vojni se je meja med Italijo in Jugoslavijo spremenila.