Puc: Čaj za sekundante

Nekdanji župan »najlepšega mesta na svetu« je postal relativni zmagovalec volitev kot še edini branik pred Janezom Janšo in njegovo drugo republiko. V besednjaku pravšnjosti tovarišije, ki je romala z estradniki, velekapitalisti in delegati agitacijsko-propagandističnega kulturništva na magistrat, je bila, če si sposodimo besede zgodovinarja Igorja Grdine, raztolmačena s sinonimoma vesoljni potop in sodni dan.

Del volilnega telesa si je po šoku 4. decembra le počasi opomogel. Marsikateri bralec Družine gotovo še dobro pomni, kako ga je predelal, a o teh čustvih, med katerimi sta se najgloblje zalezla skrb in tesnoba, velja reči le tisto izpeto, da upanje umre zadnje. Zato samo še nauk: od zdaj naprej velja pojem relativno jemati skrajno resno. Kako malo je potrebno, da si zdaj druga stran, ki je že odpirala šampanjce, šokirana in jezna, daje duška po časopisih in v Dražgošah.

V priseganju, da z Janšo po volitvah ne bo sodeloval, je Zoranu Jankoviću sledil Borut Pahor. Hočeš nočeš se je udeležil predstave za volivce levice: kdo bo bolj prepričljivo ustavljal voditelja opozicije. Namenjena mu je bila vloga statista, ki se mora po tej epizodi po partijskem ukazu umakniti z odra. Pahorju, ki se z ostanki svoje vlade kar ne more posloviti od vladanja, je nekdanji predsednik države Milan Kučan odvzel licenco za zastopanje socialdemokracije na Slovenskem in jo podelil svojemu prijatelju za zbiranje glasov ljudi, ki jim srce bije na levi.

Zakaj obnavljamo te polpretekle dogodke, saj so volitve vendarle mimo? Zgodbe o družbenem soglasju, o katerem so nekateri ob krizi, ki se kar ne more posloviti, pisali in razmišljali, je bilo konec. Nikakršna velika zgodovinska koalicija med Janševo SDS in Pahorjevo SD, ki so ji dajali prednost posamezniki v gospodarstvu in medijih, ni bila več mogoča. Ob politični osamitvi relativnega zmagovalca je zato odveč viti roke in se spraševati, kako bo prihodnja vlada prišla do tako želenega širokega družbenega soglasja in presegla ideološke delitve. Jankoviću in njegovim »stricem iz ozadja« se je izključevanje maščevalo. Predvolilna koalicija proti Janši postaja koalicija proti Jankoviću.

Kar nekaj časa so njegovi privrženci potrebovali, da so ugledali cilj političnega driblinga starih mačkov v politiki – umakniti Jankovića iz igre za mandatarja. Koliko je ura, so ugotovili, ko so le zaznali, da ameriškemu veleposlaniku in z njim kajpada tudi ZDA (in še komu drugemu) ni vseeno, da bo na čelu zavezniške države možakar s skrajno spornimi podjetniškimi in še kakšnimi bolj sumljivimi povezavami. Kot da je kužen, si razlaga denimo ekonomist Jože P. Damijan izogibanje resnih evropskih voditeljev čestitkam za zmago. Ker vedo, da za njim stoji komunistična falanga, in ker so dobro poučeni o njegovih spornih poslovnih praksah. »O katerih ključnih aktualnih gospodarskih zadevah pa bi lahko kvalificirano diskutiral s svojimi evropskimi kolegi? In v kakšnem jeziku?« se sprašuje nekdanji razvojni minister.

Bil je relativni zmagovalec in dobil je prvo priložnost. Ne zato, da mu uspe, temveč zato, da se ga postavi v kot. Kar je, kot kaže, uspelo. Zadnji poskus, da bi se vendarle dokopal do oblasti, je bila druga »črna sreda«. Natančneje dan pred njo, ko je fotograf Reporterja opazil Ivana Vogrina, poslanca Državljanske liste Gregorja Viranta, kako jo je mahnil iz poslopja državnega zbora. Našel in v objektiv ga je ujel v kavarni hotela Slon, kjer ga je »na čaju« že čakal Janković s še enim od svojih poslancev.

O tem, milo rečeno, nespodobnem povabilu na čaj z okusom po korupciji ni črhnil niti eden od treh političnih dnevnikov. Kaj potem, če je v državnem zboru završalo, saj smo najbolj vročega poslanca zalotili v vročem pogovoru z mandatarskim kandidatom, ki je – tako se je hvalil – na vse pretege nabiral oziroma že zbral manjkajočo poslansko podporo. Ne, slovenski »pluralni« časniki so raje zgroženi moralizirali o protidemokratični in protiliberalni obstrukciji tajnega glasovanja, s katero so stranke, ki ne podpirajo Jankovićeve kandidature, branile svojo integriteto. V panegirikih ga vidijo celo kot prišleka, ki je v predbožičnem času prijahal na oslu brez vsega, kar imajo stari obrazi (program, ekipe, izkušnje, mreže na terenu …), ti pa so, da bi ga onemogočili, skovali peklenski načrt.

Toda dovolj o tej legendi o poštenem, a nekoliko lahkovernemu novincu v politiki, ki so mu glasove obljubili, da bi ga prinesli naokrog, on pa se je prostodušno in vsem na očeh hvalil s podporo, še prej pa ga je »politični mešetar« Gregor Virant premamil v pogajanja in na koncu prevaral. Legenda še pravi, da je na čaju kramljal o nečem povsem drugem kot o tem, ali bo poslanski kolega pod krinko tajnih volitev obkrožil njegovo ime na glasovnici. Ta tudi medijsko vzdrževana drža naivneža se mu lahko nazadnje izide. Življenje nas uči, da tistega, ki ni videti preveč pameten in pretkan, nasprotniki začnejo neprevidno podcenjevati.

V septembrskem Slovenskem času sem zapisal, da Janšo pred sodbo volivcev čakajo na skrajno zapletenem procesu dolge ure spoštljivega sedenja pred sodnim senatom. Kako spoštljivo je bilo to sedenje, so mnenja različna, sam pa sem se ob tem spomnil na svojega preminulega dolgoletnega šefa in pred leti kontroverznega urednika Danila Slivnika. Politične razmere sva zadnjič razčlenjevala pred pol leta. Namesto v »kafiću« (kot se lahko poučimo, je zdaj ta beseda zaradi politične rabe dobila kar rasistični pomen) sva intervju na njegov predlog naredila kar pri njem doma v dnevni sobi, v kateri je – čeprav ne po velikosti – dominiral eden od Tisnikarjevih krokarjev. »To je sploh znana Janševa neučakanost, ko se nekaj dogaja, za kar misli, da gre v njegovo korist, zmeraj pohiti in povzroči ravno nasprotne učinke. Kolikokrat je že naredil to napako in nikoli ga ne izuči,« je Slivnik gledal na prvaka SDS. Napake, da bi hitel v tem napetem političnem taroku, Janša tokrat ni ponovil. Počakal je v ozadju, da je Janković, ki ga je že več let pozival na dvoboj, dobil, kot se spodobi, prvo priložnost, izbral razdaljo in sprožil. S slepimi naboji.

Zdaj je na vrsti on. Njegov položaj ni udoben. Drugič zapored mu volivci niso naklonili relativne zmage. Sam je pred drugimi predsedniki strank v televizijskem soočenju dejal, da volitve vidi kot poraz. Kakor koli, v politiki naj bi vendarle šlo za kaj več kot potešitev razžaljene časti, čeprav nekateri menijo, da del globine strankarskih prepadov, ki v našem volilnem sistemu vodijo le do šibkih vlad, lahko pojasnijo že osebne antipatije strankarskih liderjev. Sicer pa bodo sekundanti z obeh strani posegli v nadaljevanje dvoboja, drugače se bo težko izogniti vnovični razpustitvi hrama demokracije.

Čakamo torej le še na odločitve sekundantov, na Državljansko listo Gregorja Viranta in upokojensko stranko Karla Erjavca. Se bo torej dvoboj – ker so za potešitev razžaljene časti mogoča tudi drugačna, manj moška sredstva – končal kar po ameriškem okusu s happy endom? V čudežni premostitvi razlike med desnico in levico, vzhodom in zahodom, v nekakšni tehnični, nevtralni, vsevključujoči vladi ustavne večine pod vodstvom tretjega človeka?

Kdo ne ve, kakšen je bil izid dogodka pred štirimi desetletji med Rusom Borisom Spaskim in Američanom Bobbyjem Fischerjem. Če bi se končal z remijem, bi ne bil dvoboj stoletja.

Vir: Družina, priloga Slovenski čas