Prostor

Foto: Martin Lisec.

Odhajam, da vam pripravim prostor. (Jn 14,2)

Imel sem srečo, da sem lahko enkrat obiskal eno od Don Pierinovih skupnosti, v katerih skušajo na novo zaživeti odvisniki od mamil. Ko smo pristopili k večerji, ki so jo pripravili tudi za nas, je pri mizi ostalo mesto, ki je bilo nezasedeno. Pomislil sem, da so se pač zmotili pri štetju. In bi za vedno mislil tako, če nam ne bi duhovnik, ki nas je povabil, povedal, da je v vseh komunah navada, da mizo vedno pripravijo z enim pogrinjkom več kot je vseh. Da je to prostor za Jezusa – za nekoga, ki bi prišel v hišo v času kosila ali večerje. Da imajo tako vedno prostor za nekoga, ki pride v njihovo skupnost, v njihovo življenje, naj bo to kdorkoli in kakršenkoli človek že.

Imeti pripravljen prostor za človeka, ki pride v naše življenje, imeti ga za vrednega, da se pridruži naši mizi, pa naj bo to kdorkoli. Kdor ne zmore tega, ne ve še, kaj pomeni evharistija, miza, pri kateri ima vsakdo mesto in pri kateri je vsakdo dobrodošel. Ne ve, da si vsakdo od nas zasluži svoj prostor že samo zato, ker je človek.

Vendar je to težko razumeti, če v nas ni prepričanja, da je vsak človek, ki stopi v naše življenje, v osnovi dober. Da ni slabega človeka. Da so morda slaba njegova dejanja, da so morda slabe njegove odločitve, on pa ni slab. Slabega človeka namreč vedno naredimo ljudje, ko mu zatrjujemo in ga prepričujemo, da je slab, nemogoč, da je »lump«, da nikoli ne bo nič iz njega. A človek ni slab. Zato nihče ne zasluži sodbe. Sodimo in kritiziramo lahko njegove besede, njegova dejanja, njegove odločitve, nimamo pa pravice soditi, kakšen je človek, ki je pred nami.

In temu se najlažje izognemo, če imamo vedno prostor za človeka, ki stopi v naše življenje. Da mu pustimo živeti v našem življenju. Ne, da se nujno strinjamo z njim, ampak da mu dovolimo, da ima – takšen, kot pač je, s svojim mnenjem in svojo osebnostjo – svoje mesto pri naši mizi in da je to njegovo mesto pomembno. Ker ima tudi on neko vlogo v našem življenju.

Zaželeni ljudje so namreč vedno dobri. In sčasoma – tudi če sprva niso – prav zaradi tega postanejo takšna tudi njihova dejanja. Ljubezen pač vedno rodi ljubezen.