Fašizem in nacizem sta premagana, v naših glavah ostajata samo še kot psovka za vse tiste, ki nočejo verjeti, da je komunizem nekaj drugega, da je obljuba boljšega življenja, ki se lahko še vedno izpolni. Ker proletariata, ki bi se vsak dan v velikih množicah zgrinjal iz tovarn s kadečimi dimniki, ni več, si je omislil drugo jahalno žival. Dokler ne najde kaj boljšega, bodo prav prišli čudaki vseh vrst iz LGBT-itd združenj, predvsem pa sami sebi zadostni državni birokrati, podvrženi lenobi, in dobro plačani ali po(d)kupljeni novinarji ter umetniki in estradniki skromne umetniške nadarjenosti. To komunizmu omogoča udobno preživetje, dokler se ne pokaže ugodna prilika, da zopet prevzamejo absolutno oblast, s katero lahko brez kakršnih koli utemeljenih razlogov odločajo o življenju in smrti ljudi, ki jim niso po volji.
Tako kot nedavno komunizem, uporablja tudi kriptokomunizem svojevrsten jezik, v katerem je več neizgovorjenega, kot povedanega. Besede so zasukane tako, da se stvari » razumejo same po sebi« in tako jih je treba jemati. Namesto neposrednosti je za ta jezik značilna spodobnost ali politična korektnost, v smislu, da »o tem ne bomo govorili«. Tako se brišejo stopinje v snegu, ki nas vodijo nazaj v ne tako oddaljeno zgodovino krvave revolucije ubojev in množičnih pobojev. Vse skupaj je bilo povito v velikansko laž zgodovinske poklicanosti in izbranosti, ki so si jo privrženci in sluge te poklicanosti razlagali kot pravico, da se vselijo v razkošne vile razlaščenih ali pobitih sovražnikov ljudstva.
Ali pretiravamo? Ko sta poleti leta 1990 predsednik predsedstva Republike Slovenije in nekdanji večkratni partijski funkcionar Milan Kučan ter ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar na slovesnosti v Kočevskem Rogu vsak po svoje predstavila ta dogodek; Kučan kot spravno slovesnost brez vsebine, nadškof kot molitev in simbolični pokop pobitih, je poleg njiju stal visok partijski funkcionar (in še danes vpliven pripadnik nomenklature) z rokami globoko v žepih in se trudil, da bi bil videti zdolgočasen. Gospod – nekdanji tovariš – je tako vsej Sloveniji sporočal: »Dragi moji, nič se ne bo spremenilo, Mi ostajamo!« Ta veliki in naduti Mi, ki ga je leta 1972 promoviral Stane Dolanc (»Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti Mi, komunisti, kajti če ne bi bili Mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«), je tipičen primer cinizma, ki ga premorejo popolnoma brezsramni ljudje. Deset tisoč, sto tisoč, milijon pobitih in vrženih v jaške, jame in jarke ne premakne teh src. Tisti med njimi, v belih srajcah in kravatah, brezbrižno pripomnijo: »Pustimo preteklost, glejmo v prihodnost, onim, nižjim med ljudstvom pa prepustijo izreči grozeči stavek: Še premalo smo jih!«
Saj omenjenemu gospodu z rokami v žepih ne pripisujemo posebne veljave, a lepo nam predstavlja splošno držo komunistov, njihovih naslednikov in nekaterih drugih levičarjev. Svojo pomembnost in samozavest ohranjajo, ker odkrito kljubujejo vsem pričevanjem o njihovih nečednostih, prevarah in hudih zločinih.
Njihov idol Tito je prišel do svojega polbožanskega položaja dosmrtnega predsednika Jugoslavije s slepo vdanostjo diktatorju Stalinu. Da bi se mu dokazal, je že pred drugo svetovno vojno vodil čistke oziroma likvidacije političnih tekmecev na komunistični in socialdemokratski levici v Rusiji, Jugoslaviji in Španiji. Stalin je leta 1944 z veliko vojsko več sto tisoč vojakov za vsak primer zasedel Jugoslavijo, a se je kmalu umaknil, saj je spoznal, da je komunistična revolucija v Jugoslaviji avtentična, bila je čisti posnetek oktobrske revolucije, zato njegov neposredni nadzor ni bil potreben.
Nič manj slepi privrženec boljševistične ideologije je bil slovenski komunist Edvard Kardelj. Prav on je najbolj zvesto uresničeval leninsko načelo, da je treba za prihod na oblast uporabljati najbolj podle metode – napasti lastni narod takrat, ko je ta v veliki stiski. Prav to se je zgodilo leta 1941 v Sloveniji. Splošno znani so njegovi ukazi: »Kulaške sinove in duhovne v četah vse postreliti!« In leta 1945 je ukazal: »Pohitite s čiščenjem, ker se obeta amnestija!« Prav leta 1945 se je v Sloveniji zgnetlo vse zlo komunizma, ki ga je malo pred tem z balkona Ljubljanske univerze napovedal sam Tito: »Nikoli ne bodo več gledali naših prelepih planin in cvetočih polj.« S pobojem najmanj 100 tisoč ljudi, med njimi vsaj 15 tisoč Slovencev, je bila naša domovina grozovito onečaščena. Kako je mogoče, da danes, ko so nekdanji pobijalci večinoma že mrtvi, njihovi idejni nasledniki ne pokažejo niti kančka obžalovanja, še manj pa sočutja do pobitih in pometanih v jame in jaške?
Z enako lahkoto, kot so jih pobili, so komunisti žrtve še obtožili izdajstva slovenskega naroda. Obseg tega dodatnega onečaščenja je nedoumljiv. Tudi, če izdajalce lahko prepoznamo in če so to nevredno dejanje storili iz strahu, maščevanja ali koristoljubja, se vprašamo, če je mogoče, da je bilo v vasi Borovnica kar 122 izdajalcev, v Strugah v Suhi krajini 112, v Polhovem Gradcu pa kar144. Če so v skoraj vseh vaseh po Sloveniji našli kakšnega posameznika, pa nam ni razumljivo, da naj bi bilo v Rovtah celo 240 izdajalcev slovenskega naroda in v Stopičah pa kar 265? Ob takih številkah bi se moral gospod z rokami v žepih ob Roškem breznu od sramu pogrezniti v zemljo in z njim vred tudi takratni predsednik Kučan.
Da ni Slovenija do konca onečaščena in prepoznana kot zatohla, moreča dežela, v kateri je težko živeti s spokojnim mirom, se lahko zahvalimo organizacijam in posameznikom, ki so prešteli mrtve in preiskali vsa morišča, ki zahtevajo, da se prepoznajo imena žrtev in se jih dostojno pokoplje, ki so postavili farne spominske plošče in druga spominska obeležja. Samo zaradi tega je v naši domovini mogoče živeti brez velikega bremena kolektivne krivde, ki bi nas zadela, če se ne bi odločno postavili na stran žrtev in z njimi sočustvovali.
Trda boljševistična ideologija se je po razpadu Jugoslavije v Sloveniji zmehčala in se spretno spojila z dekadentno zahodno evropsko kulturo zadnjih nekaj desetletij. S tem je z lahkoto zavzela prostor v politiki, šolstvu, kulturi in sredstvih javnega obveščanja. Na roko ji gre pomehkužen življenjski slog in iskanje trenutnih užitkov. Kako se izviti iz te soparne megle, se otresti bremen revolucije in komunizma in zahodnoevropskega nihilizma in individualizma?
Dokler si ne bomo izmislili kaj boljšega, bomo z izposojenim Prešernovim verzom stopili skupaj vsi, »kar nas dobrih je ljudi!« Nobene maščevalnosti si ne bomo privoščili, pa tudi ne plahosti in ubogljive ponižnosti. Slovenijo moramo ubraniti pred mogočo prihodnjo zlorabo najnižjih človeških nagonov in ubijalske sprevrženosti. Vsi Slovenci, ki priznamo Prešerna za našo največjo avtoriteto, bomo živeli, kakor nas poziva v zapostavljeni kitici Zdravljice: »Ljubezni sladke spone / naj vežejo vas na naš rod, / v njim sklépajte zakone, / de nikdar več naprej od tod / hčer sinov / zarod nov / ne bo pajdaš sovražnikov! Bog naj vse, / kar nas je, / živi tovarše združene!»
Boljšega programa prenovljene Slovenije nimamo. Zaradi našega dolga do žrtev nasilne revolucije in zaradi pravičnosti, moramo slovensko Komunistično partijo in njeno naslednico Zvezo komunistov Slovenije postaviti pred sodišče in ju soditi zaradi zločinov in političnih ter kulturnih zlorab. Nobenih, prav nobenih, razlogov ni bilo za revolucijo. Zato tudi ni nobenih opravičil in izgovarjanj za storjene zločine in zlorabe.
