PREJELI SMO. Pogovor z Mojco o njenih izkušnjah odraščanja brez očeta in hkrati predstavitev njenega pogleda na družinski zakonik.
1. Si otrok ločenih staršev. V kateri tvoji starosti se je ločitev zgodila?
Starša sta se dokončno ločila pri mojih šestih letih. Oče pa je bil velikokrat odsoten tudi že prej, tako, da se očeta zelo slabo spominjam in tudi njegovega lika nimam v spominu. V spominu mi je ostalo le nekaj trenutkov, ki pa so zame dragoceni in žal mi je, da jih ni več.
2. Živela si z mamo. Kakšno vlogo je odigrala v tvojem odraščanju?
S triletno sestro sva živeli z mamo. Z očetom od ločitve nisva imeli več stika in pri mojih 13-ih letih je oče zbolel in umrl.
Mama je delala v dveh izmenah, zato sva bili s sestro veliko sami in tako sem morala hitro odrasti in skrbeti še za sestro, pospravljati, pripraviti obroke in se soočati z veliko strahov. V materialnem smislu smo bili v pomanjkanju. Spominjam se, da je mama zelo redko prinesla domov žemlje in suho salamo in to je bil pravi praznik. To so bili tisti časi veste, ko si v trgovini čakal tri ure, da si kupil olje, kavo, prašek.
Mama naju je kmalu, ko je oče pri mojih 6-ih letih dokončno odšel, spoznala s svojim prijateljem, s katerim se je kasneje tudi poročila. To pa je bil zame trenutek, ki se ga nerada spominjam. Pri prvem stiku sem začutila nekakšen odpor, počutila sem se odveč, za razliko od moje triletne sestre. Z leti so se zadeve samo slabšale in moji občutki nezaželenosti so bili opravičeni, kajti velikokrat so me pustili doma, medtem ko so se mati, sestra in očim odpravili na izlet. Tudi na morje me niso vzeli, ostala sem pri stari mami. Lahko si predstavljate kakšni občutki zapuščenosti, zavrženosti in tudi jeze so me preplavljali.
3. V kakšnem smislu si pogrešala očeta, kje ti je najbolj manjkal?
Živeli smo na vasi in otroci smo se resnično znali zabavati, kot recimo, raziskovati bližnje gozdove, jame, zakuriti ogenj v gozdu in speči hrenovke, nabirati jagode, lešnike, pozimi sankanje, drsanje, igrati se nešteto iger, vse to, kar je dandanes za otroke in mladino nekaj nepredstavljivega in lahko rečem, če pogledam s te strani, je bilo otroštvo lepo.
Spominjam se enega tistih redkih spominov, ko sem že kot mala šestletnica pomivala posodo po kosilu, pa se mi ravno ni dalo, ker sem želela ven s prijatelji. Prosila sem mamo, če lahko grem ven, pa mi ni dovolila, ampak tu je bil še moj oče in prosila sem še njega in mi je dovolil in bila sem presrečna. To je bil edini trenutek, ki se ga spominjam in zadnji, ko sem imela na voljo oba starša, h katerima sem se lahko zatekla. V nadaljnjem življenju je bilo še ogromno situacij, ko bi potrebovala očetovo dovoljenje, zavetje, podporo, vzpodbudo, ljubezen. Pogrešala sem občutek varnosti, ki jo otrok občuti pod okriljem očeta, njegovo zaščito, njegov objem. Pogrešala sem besede, da sem njegova princeska, pogrešala njegovo izlitje ljubezni, da mi pove, da me ima rad, da je ponosen name. Vem, da bi bilo moje življenje veliko, veliko boljše, lepše, bolj kvalitetno, bolj polno, če bi oče živel z nami. Danes kot štiridesetletnica ravno tako ali pa še bolj pogrešam očeta, v bistvu pogrešam vse to, kar sem pogrešala kot majhna deklica. Kot odrasla oseba pa pogrešam njegovo pomoč pri svetovanju, pogovore, občutek varnosti, predvsem pa mi je zelo žal, da moja hči nima starega očeta.
Vse svoje življenje iščem delce, da bi lahko sestavila svoj mozaik in to preko raznih problemov, kot so psihosomatske bolezni in motnje prehranjevanja. Veliko je bilo prejokanih ur. Mislim, da so to rane, ki ne bodo nikoli zaceljene.
4. Se spomniš kakega konkretnega dogodka, ko si želela ob sebi imeti tako očeta kot mamo?
Ja, seveda. Vsekakor moja poroka, da me oče popelje k oltarju in me odda, da zapleše z mano ples očetov in hčera. Pogrešala sem ju na podelitvi diplom ob zaključenem študiju, ker vem, da bi bil zelo ponosen name. Veste, to so veliki dogodki, je pa še ogromno zelo majhnih in tudi zelo pomembnih. Pogrešam ju tudi sedaj, da bi prišla pogledat mojo hči, ko ima koncert ali tekmo, ko ima rojstni dan.
5. Se ti zdi, da ti je mama lahko popolnoma in v vsem nadomestila očeta?
Ne, nikakor ne, tudi, če bi se še tako trudila, ji to ne bi uspelo, ker ni mogoče. Ustvarjeni smo iz ženskega in moškega dela telesa in tako tudi za našo rast, še posebej za našo osebno rast potrebujemo oba – očeta in mater, vsak prispeva svoj del in ti deli so nenadomestljivi, se ne dajo zamenjat ali kompenzirat ali priredit. Kakršenkoli tak poskus ima za posledico razne frustracije in travme. Če je otrok prikrajšan za bližino očeta ali matere ima to za posledico, da se začne otrok odpovedovati odnosom z ljudmi in se nekega dne, ko je starejši, za vedno poda na pot iskanja užitka. Se pravi, da poskuša dosegati zadovoljstvo brez odnosov v zlorabi hrane, alkohola, mamil, spolnosti,…
6. Kakšno zvezo si kot pubertetnica želela ustvariti, ko odrasteš? Si imela kakšne dvome pri vstopu v resen odnos?
Želela in sanjala sem si ustvariti družino – oče, mati in veliko otrok. Sama pravim, da ni lepšega kot, če imaš veliko mizo za katero sedi veliko otrok z očetom na čelu in skrbno materjo.
Za vstop v resen odnos sem imela kar nekaj težav, predvsem nisem imela zaupanja in vedno je bil prisoten strah, da bo odnos propadel. Ko sem se opogumila vstopiti v resno vezo, sem občutila del tistega pogrešanega občutka varnosti in zavetja, katerega iščem že celo življenje, tako močno me je prevzel ta občutek, da sem spregledala, da manjka z moje strani tista prava ljubezen do partnerja in da sva si zelo različna. Kljub vsemu sem se poročila in čez šest let sva se žal ločila, ker je bilo najino skupno življenje pravi pekel.
7. Glede na to, da si iz ločene družine in nasprotuješ družinskemu zakoniku, me najprej zanima, če te nenehno govorjenje o tradicionalni družini oče-mati-otrok morda zmoti?
Ne, nikakor me ne moti, ker tudi to je tradicionalna družina (oče, mati, otrok). Vsi tisti, ki smo iz ločenih družin ali imamo kot odrasli sami ločeno družino, verjetno v samem začetku nismo imeli namenov kasnejše ločitve in biti samohranilka ali se ponovno poročiti, tako, da še vedno spadamo prvenstveno v tradicionalno družino, ki je žal dobila kasneje drugo obliko, za razliko od tistih ljudi, ki že na začetku ne izpolnjujejo pogojev za tradicionalno družino. Mimogrede naj povem, da tisti, ki imajo tradicionalne družine in potem postanejo biseksualci, torej niso homoseksualci – da so to kvečjemu osebe z veliko psihičnih problemov, katerih si nočejo priznati in si poiskati pomoči k ozdravitvi. To velja pa tudi za homoseksualce, ki si zatiskajo oči in si pravijo, da je vse naravno in normalno. No saj se niti ne čudim takim razlagam o homoseksualcih, če ga povežemo s tem svetovnim pranjem možganov. Sedaj pa bi radi še v naše osnovne šole uvedli to tematiko, da se »poduči« mladino, da se jih poneumlja. Glejte, saj se kmalu morda kdo spomni, da bi uredili zadeve z zakonom tudi za svingerje ali poligamijo itd.
8. Se ti zdi, da te nasprotniki družinskega zakonika kakorkoli izključujejo pri tvojih pravicah?
Ne, prav nasprotno. Pravzaprav imam občutek, da me pri mojih pravicah ne izključujejo nasprotniki, temveč vsi tisti, ki ta družinski zakonik podpirajo. Največ se govori o istospolnih partnerjih in njihovih posvojitvah otrok, kot o spornem delu zakonika, kar vsekakor je, ampak ob tem se je spregledalo ukrepe za varstvo koristi otrok in je javnost s tem tudi zelo slabo seznanjena. Zakonik je sestavljen tako, da ima socialna služba neverjetna pooblastila: recimo, če je otrok ogrožen, se socialna služba lahko odloči in ga lahko družini za vedno odvzame, takoj in pritožba ni mogoča, s tem, da tudi ni opredeljeno kakšna je ta ogroženost otroka (ali povzdignjen glas nanj ali spolna zloraba,…)
Definicija ogroženosti je: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (160. člen).
Socialna potem temu otroku dodeli rejnika, skrbnika ali ga da v posvojitev. Sodišče mora upoštevati mnenje socialne službe (184. člen; 163. člen). Si lahko zamislite vsesplošni nadzor nad zasebnim življenjem in tudi morebitno zlobo in maščevanje soseda ali koga drugega, ko nekdo pošlje anonimno prijavo na socialno. Glede na pretekle dogodke, ki so se dogajali v naši deželi, si prav lahko predstavljam kakšno problema polno socialno delavko, ki jo bo prevzela moč avtoritete in pooblastil s strani države, kako odvzema otroka družini in bo lahko na ta način sprostila svoje frustracije. S tem družinskim zakonikom gre za vrsto kršitev temeljnih človekovih pravic in s tem bi morala biti javnost veliko bolj seznanjena. Skoraj sem prepričana, da velika večina poslancev, ki so se tako množično združili za podporo zakoniku, ni preletela tega zakonika, kaj šele, da ga je dosledno prebrala in preštudirala, za kar so seveda plačani in je to njihova osnovna naloga.
9. Kako razumeš istospolne skupnosti, ki trdijo, da je čisto vseeno, če ima otrok dve mami ali dva očeta? Da je pomembna le ljubezen …?
Če sem čisto iskrena, jih sploh ne razumem in jih niti ne poskušam razumeti, ker se mi sploh ne zdi na mestu, da obravnavamo družinski zakonik in se ob tem ukvarjamo s homoseksualci in njihovimi problemi. To je isto kot bi v tem zakoniku obravnavali še zasvojence in vprašanje kako bi jim omogočili legalen dostop do droge, da ne bodo tako diskriminirani s strani države, v smislu skrbi za njihovo kvaliteto življenja. Kako bo imel otrok dve mami ali dva očeta, ali lahko dve mami ali dva očeta spočneta otroka? Ja, ne moreta ga spočeti, če pa se jima v nekem trenutku zazdi, da bi imela otroka, ker je to najnovejši trend v svetu, ga lahko naročita in kupita preko nadomestne matere in s pomočjo biomedicine. Naj povem, da so te t.i. nadomestne mame zame najbolj sprijene osebe. Od sebe naredijo stroj za rojevanje, od ženske- matere, ki bi morala nadvse varovati in ljubiti z vsem svojim srcem ta čudež, ki raste pod njenim srcem, one za nekaj denarja izničijo vrednost človeškega življenja in ga po rojstvu prodajo dvema moškima in nekatere to naredijo celo večkrat za različne pare. Ti nesrečni otroci so od iste mame in so si tudi polbratje in polsestre, ki se prav lahko kdaj srečajo in se med seboj poročijo, ker ne vedo, da so si bratje in sestre. Poskuša se narediti tržnico človeških življenj, in tu dobi svojo vlogo evgenika, ker se ne kupuje bolnih življenj, temveč je potrebno skrbeti za popolno, zdravo populacijo, vsa tista življenja, ki pa ne ustrezajo popolnemu, se pa zavrže v kanto za smeti, no še prej se jih uporabi za vsakovrstne poskuse, res več ne razumem te drznosti. Veste danes, jutri bom odveč jaz ali vi, bodo odveč starejši in onemogli. Ljudje ne smemo dovoliti, da se ustreže nekim idejam, ki so zrasle v glavah ljudi, ki se igrajo Boga.
Vsak se naj vpraša ali bi svojega otroka dal v posvojitev homoseksualcem; v kolikor je odgovor ne, naj to ne dovoli tudi za kateregakoli drugega otroka in naj bo proti družinskemu zakoniku. Drugo vprašanje, ki naj si ga vsak zastavi pa je, kako bi si želel priti na ta svet: kot plod ljubezni mame in očeta ali z drzno znanstveno manipulacijo jajčec in semenčic, katero se potem proda na tržnici življenj in če ste popolni, vas morda kupita dva moška, ki bi rada postala družina- na ta način bi verjetno rada dokazala, da sta povsem normalna, a žal to ne bo mogoče nikdar in nikoli, ker Bog je ustvaril moža in ženo in jima naročil, da se množita.
Ja, pomembna je ljubezen in to zelo, ampak ljubezen očeta in matere do svojega otroka. Če se oče in mati veselita svojega otroka že od samega spočetja naprej, potem bo ta otrok imel pozitiven odnos do svojega življenja, če pa otrok začuti zavračanje (in začuti ga lahko že v času nosečnosti, od samega spočetja naprej), potem bo lahko imel celo življenje probleme z iskanjem smisla in vrednostjo svojega življenja. Spočetje že v samem začetku pomeni novo življenje, ki je neprecenljivo, enkratno, neponovljivo in je sestavljeno iz telesa, duha in duše, zato ne smemo dovoliti kakršnokoli manipulacijo s človeškimi življenji.
Ker imam službeno veliko stikov z odvisniki, lahko povem, da je vedno vzrok njihove odvisnosti v odsotnosti bližine očeta ali mame ali obeh. Nič na svetu ne more nadomestiti bližine matere in očeta in s tem njune ljubezni. Potrebujemo drug drugega, ta potreba je zapisana v naših genih. Z zlomljeno nogo, človek ne more tekat preko ovir!
Foto: Ringaraja
