Avtor: Milena Miklavčič. Zunaj sije sonce, nebo je modro, prve muhe so se že prebudile in sneg, ki ga je bilo na vrtu obilo, se nezadržno topi. Srce mi trepeče od lepot, ki se nudijo očem. Je potem čudno, če si nezadržno želim, da bi se- prej ali slej- za vse večne čase znebili poštenosti na slovenski način, pa morale na slovenski način, pa prijateljstva na slovenski način. Pa medsebojnih odnosov na slovenski način….
Želim pa si- in to zelo močno – da bi eno in drugo- ker brez se pa ne da živeti- najprej oprali, očistili, nato ”posušili”, morda celo razkužili, če ne bi šlo drugače….Pa potem zelo previdno ponovno dali v splošno uporabo….
Želim si, da bi z ustavo prepovedali ljudem govoriti eno- delati pa nekaj povsem drugega.
Pa- če sem odkrita- tega ne bi storila zaradi nas. Ker nam(!) ni več pomoči. Mi smo že do te mere okuženi, da komaj kdo še loči med tistim, kar je prav in med tistim, za kar so ga prepričali, da je prav…..
To bi naredila zaradi vnukov. Ker nezadržno hrepenim po tem, da bi vstopili v drugačen svet, kot ga jim ponujamo.
Prejšnji teden smo vzhičeni in evforični doživeli ”zgodovino”, saj smo v zatohlem slovenskem patriarhatu prvič dobili mandatarko. Sicer je treba priznati, da je gospa takoj, že prvi trenutek, ko je bilo protokola v Parlamentu konec, stekla v enega od lokalov svojega zamrznjenega šefa na žurko, a to – tako nam govorijo – ne sme biti omembe vredno in ne sme kakorkoli zmanjšati njene zgodovinske vloge po vzpostavljanju matriarhata.
Nekateri zaskrbljeni politični analitiki trdijo, da smo z njo tokrat res prišli z dežja pod kap. Da gre preprosto za še en velik politično – medijski nateg v seriji tistih, ki nam jih že leta in leta servirajo kot najboljše, četudi se potem, ko se evforija poleže, izkaže, da smo dobili zgolj isto govno, a le na drugem krožniku.
Medtem ko se riti v novi sestavi, ki v zakulisju bije grozljivi boj za še kakšno dodatno pogačo pokradene Slovenije, vnovič drenjajo ob koritu zaudarjajoče oblasti in skušajo za svoje žepe rešiti, kar se rešiti da?
Bomo kdaj zmogli politike, ki nam lažejo in nam v izobilju trosijo floskule, dati čez koleno pa po nagi riti z leskovo palico?
Zakaj, za vraga, jih nismo že tokrat zagrabili za jezik, ko so nam lagali v obraz in niso imeli jajc, da bi nam povedali, da to počnejo zato, ker so strankarske blagajne prazne, politična kampanja pa stane? Pa da bi si raje odrli kožo s telesa kot šli na redne volitve?
Vsak, pa ni važno kateri politični opciji pripada, je boleče začutil, kako hitro so zbledele visokoleteče besede o morali in poštenosti, ko je morilski bes, pomešan z najnižjimi strastmi po odstranitvi t. i. fašistične vlade mičkeno popustil.
Še več: strankarski veljaki,medijski strokovnjaki, oblikovalci mnenj, samooklicani intelektualci in pravičniki so nemudoma pogledali v stran, ko so se- kot strela z jasnega- pojavile govorice o mandatarkinem plagiatu.
In tistih 55 gospodov, ki so dvignili rokice zanjo, so ljubko pozabili na že malo kurbirsko moralo, na poštenje, na slovensko ljudstvo in so se brez slabe vesti udinjali stranki, ki si je izmislila zamrznitev in bianko odstopno izjavo.
Bog nam pomagaj.
Nikoli, ampak- res nikoli- ne bomo nehali smrdeti po najslabšem, česar smo se nalezli na Balkanu. Samo tega se nam še manjka, da bi s pištolami, uprtimi v glave in s kovčki denarja pričeli izsiljevati moč in oblast. Ali delati red med tistimi, ki niso tiho.
Resnična slika bede, nemorale, pritlehnosti, skorumpiranosti in bankrota države počasi leze iz vseh por družbe na dan. Streznitev- tako za leve kot za desne – bo zelo boleča in dolgotrajna, ki bo zajela zlasti naše potomce. Državo, ki so nam jo ukradli skorumpirani politiki, tajkuni, lobisti, odvetniki skupaj z nedelujočo pravno državo in nepoštenim pravosodjem, nesposobnim tožilstvom in policijo, bodo, kot kažejo trenutni obeti, razgrabili do zadnjega , še kaj vrednega vlakna.
S čim bomo že jutri kupili kos kruha?
Virtualni Delo danes prinaša intervju s Slavojem Žižkom. Na vprašanje, če je tudi on opazil, da si je politika prisvojila protestna gibanja, je med drugim odgovoril, citiram:” Stara levica si poskuša proteste prisvojiti, dokazati kontinuiteto s svojim delovanjem, desnica pa pravzaprav trdi isto in vidi v njih stare leve »strice iz ozadja«. Tu ne merim samo na direktne poskuse stare levice, na primer groteskno in obsceno dražgoško poudarjanje kontinuitete med partizani in vstajniki. Omeniti je treba tudi zborovanje v Cankarjevem domu, kjer si je vstajniško gibanje poskušala prisvojiti pisateljsko-kulturniška elita. Ko sem videl obraze, ki so sedeli na odru prve pol ure, se mi je strgalo – pa kaj imajo ti kulturniški jamrači opraviti z vstajniki, ki so sicer na tem zborovanju prišli do besede šele proti koncu, ko se je dvorana že praznila.” Konec citata.
Kloake, ki zaudarja, je že toliko, da se ji človek komaj izogne. Kmalu bosta minila dva meseca od zaključnega poročila komisije za preprečevanje korupcije, ki je tudi zamrznjenemu predsedniku PS ugotovila sistematično in večkratno kršitev zakonske obveznosti in še mnogo, mnogo drugega. Da ne naštevam. Ne glede na vse ugotovitve gospod ni odstopil. Državljanom je pljunil v obraz in z neverjetnim manevrom se je raje zamrznil kot predsednik stranke, o odstopu z mesta župana, kar bi bila edina etična pot, pa sploh ne razmišlja.
Ob vsem naštetem, je mandatarkino plagiatorstvo le mačji kašelj.
Mimogrede: Fakulteta za družbene vede tudi sicer ponuja prave, sladke biserčke naslovov diplomskih nalog, med katerimi sta tudi dva, ki sta me od srca nasmejala: prvi je Prijateljstvo med moškimi in ženskami v romantičnih komedijah, drugi pa posega podobno kot še mnogi drugi naslovi na področje seksa in se glasi. Seksualnost in intimnost. Koprskega astrofizika Anžeta Slosarja, ki ga je revija Popular Science uvrstila med deset najbolj briljantnih znanstvenikov na svetu, bi verjetno kap, ko bi slišal za težo slovenskih visokošolskih (in vseh ostalih) diplom!
Diplomska naloga trenutno najpopularnejše osebe ženskega spola v državi, z naslovom Vpliv poroznosti konfekcijskih medvlog na hitrost izhlapevanja znoja ima v prihajajoči pomladi leta 2013 zelo simbolično vlogo. Kajti če kaj, potem bo dotičnega znoja obilo. Bo pa, žal, krepko pomešan tudi s solzami obupa in nemoči.
PS
Minevajo štiri leta od odkritja množičnega grobišča v rovu sv. Barbare v rudniku Huda jama pri Laškem. Do zdaj so našli posmrtne ostanke 800 žrtev povojnih pobojev.
V jašku pa še vedno ostajajo ostanki več kot 2.000 žrtev. Mar kri, ki je takrat tekla v potokih, med nas danes prihaja po svoje ”plačilo”?
Vir: Zarečeno
