Predsednik Republike Slovenije, zakaj pa ne?

Franci Kindlhofer

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj, ko smo na večer 22. aprila 1990 sedeli pomladniki skupaj z dr. Jožetom Pučnikom v pisarni takratne SDSS in željno čakali na rezultate drugega kroga predsedniških volitev. Od vseh navzočih je bil še najbolj sproščen Pučnik sam. Na to, da Pučnik ne bi zmagal, si ni upal pomisliti nihče. Kako naj bi Slovenke in Slovenci odrekli to častno in v tistih časih odgovorno, pravzaprav usodno nalogo človeku, ki je zaradi svoje poštenosti in odkritosti preživel sedem let v komunističnih zaporih, zatem si je moral v tujini ustvariti novo eksistenco in se je po dvajsetih letih vrnil, intelektualno in moralno nedotaknjen, na javno sceno tega naroda. Tako je zapisal Janko Lorenci v uvodniku knjižice Jože Pučnik, ki je izšla pred volitvami 1990.

Slovenija potrebuje predsednika ali predsednico, ki bo znal oz. znala zmanjšati manko demokratične kulture

Kmalu smo ugotovili, da so naši volivci močneje zastrupljeni s komunistično teorijo in miselnostjo. To vajo so namreč ponovili še na dvojih naslednjih predsedniških volitvah v letih 1992 in 1997. Tako je dobil tovariš Kučan dovolj časa, da je zavaroval rdeče fevde svojih tovarišev. Na žalost se je leva linija Kučanovih predsedniških naslednikov ohranila do danes. To je prišlo tudi do izraza pri previdnih poskusih majhnih kozmetičnih korektur sedanjega predsednika Boruta Pahorja. Če niso vsa dejanja eksaktno ustrezala Kučanovim normam, je bil deležen kamenjanja s strani svojih nekdanjih somišljenikov.
Ob letošnjih parlamentarnih volitvah 24. aprila, ko je zmagalo iz čarovnikovega klobuka potegnjeno Gibanje Svoboda Roberta Goloba, sem ugotovil, da slepci od tistega 22. aprila 1990, ko so kot volivke in volivci ponižali enega naših največjih Slovencev, Jožeta Pučnika, še do danes niso vsi spregledali.
Slovenija nujno potrebuje predsednika, ki bo poskušal ta tridesetletni deficit zmanjšati. Njegov glavni instrumentarij za to je beseda. Ljudi mora stalno nagovarjati in opozarjati na stvari, ki so za družbo važne. Sem spada pravilen in resen odnos do preteklosti, da bo lahko pokazal smer za moderno, pravično družbo, ki ne vidi v vseh neprijetnih zadevah le problemov, ampak tudi izzive, ki jih je treba smelo rešiti. Vsaka družba je dinamična in podvržena stalno novim vplivom od znotraj in od zunaj. Predsednik mora vzbujati v državljanih pogum in samozavest, opozoriti pa tudi na meje in na skromnost.

Kaj je pravzaprav naloga predsednika države v našem sistemu, ki je parlamentarna demokracija?

O naši zgodovini mora spregovoriti brez dlake na jeziku, slediti resnici, pri tem pa upoštevati, da morajo ljudje ohraniti svoj ponos. Vsak posameznik je pomemben. Všeč mi je misel Draga Jančarja iz dela Temna stran meseca:
Če hočemo v zvezi s tem obdobjem kaj razumeti, je treba videti in misliti posamično človekovo usodo. In prepletenost človekovih usod.
Pri do sedaj prijavljenem številu kandidatov za predsednico ali predsednike Republike Slovenije dobi človek občutek, da nekateri sploh nimajo prave predstave o tem, kaj je s takšno funkcijo povezano. Predsednika Republike Slovenije niti ne gledam zgolj kot funkcionarja. Zame bi bilo to poslanstvo. Če bi državo primerjal z družino; mamo, očetom, otroki in starimi starši, potem bi dejal, da so otroci državljani, starši vlada, ki skrbi za preživetje, stari starši so tisti, ki imajo čas, da se ukvarjajo z stvarmi, ki življenje olajšajo, z dolgoletnimi izkušnjami pripomorejo k lažji premostitvi kakšnih težav, delujejo v družini pomirjevalno. Skrbijo za stabilnost. Torej imajo funkcijo predsednika.

Vedno pa mora biti pripravljen na javno in odkrito diskusijo, tudi če zanj osebno ni prijetna

Pri predstavitvah in debatah kandidati radi obljubljajo, kaj vse dobrega bi naredili tudi na področjih, ki so naloga vlade in predsednica ali predsednik za te zadeve nima nobenih pooblastil. Ravno tako marsikdo demonstrira politično odprtost na vse strani in pripravljenost akceptirati vsako idejo, ne glede od kod pride. Kandidat, ki ima trdno duhovno konstrukcijo, bogate življenjske izkušnje, mora posedovati tudi dovolj samozavesti, da ljudem odkrito pove, kaj misli, da v družbi ni v redu. Ravno tako pa je važno, biti odprt za nove impulze, če so sprejemljivi in koristni. Vedno pa mora biti pripravljen na javno in odkrito diskusijo, tudi če zanj osebno ni prijetna.
O trenutnih kandidatih ne bom izgubljal besed, saj se mi lahko maščuje, kaj pa če bom na kraju še sam kandidiral.
Nekateri že govorijo o inflaciji kandidatov. Nič hudega, vsak ima pravico preizkusiti svoje znanje, priljubljenost in še kaj. Spomnimo se časov, ko smo imeli samo enega kandidata, pionirji smo pa hodili po vasi in animirali ljudi, naj gredo na volišče, da se bo videlo, kako je partijski kandidat uspešen, čeprav bi bil zmagal že z enim samim glasom.