Hrvati z novim sporazumom z Vatikanom v šole vračajo verouk

Zanimivo je, kako je v nekaterih državah nacionalnost tesno povezana z veroizpovedjo. To je še posebej izrazito na Hrvaškem in v Srbiji. Identiteta Hrvatov je katolicizem, Srbov pa pravoslavje.

Zato ni čudno, da je vse več pojavov odkritega nasprotovanja krščanstvu. V soboto, 27. oktobra 2018, je namreč Organizacija Gibanje za sekularno Hrvaško v Zagrebu organizirala javne protestne shode proti novemu sporazumu med Hrvaško in Vatikanom, ki med drugim v šole uvaja poučevanje verouka. Na protestni shod so vabili vse, ki smatrajo, da so vatikanski sporazumi proti ustavni v smislu ustavne kategorije »ločenosti vere od države«, piše hrvaška novinarka Slavenka Drakulić v Jutarnjem listu, ki izhaja v Zagrebu.

V Gibanju za sekularno Hrvaško poudarjajo, da niso proti religiji ampak proti statusu religije v hrvaški družbi. Znano je, da je Hrvaška v obdobju 1996-1998 podpisala z Vatikanom štiri sporazume, med drugimi tudi sporazum o poučevanju verouka v šolah kot obvezni izbirni predmet. Sočasno je bil ustanovljen tudi Vojni ordinariat za pastoralo vernikov v policiji in vojski. To pa še ni vse, ugotavljajo aktivisti v Gibanju za sekularno Hrvaško. Velikokrat so učenci po šolah, ne glede na to ali so verni ali ne, prisiljeni sodelovati pri verskih ritualih, kot so blagoslov kruha in učenje verskih pesmi brez vednosti njihovih staršev.

Pa to spet še ni vse. Pripadniki Gibanja za sekularno Hrvaško ugotavljajo, kako po šolah verska prepričanja širijo tudi na poučevanje biologije (antievolucionizem) in zgodovine (revizionizem) …Težava pa je v tem, ker v sporazumu med Vatikanom in Hrvaško eksplicitno jasno piše, da mora biti vzgoja otrok, ki jo zagotavlja država v javnem šolstvu, v skladu z načeli krščanskega nauka in morale, ki so na Hrvaškem tradicionalni. To pa je v koliziji z Ustavo HR.

Protestniki v nadaljevanju zatrjujejo, da ima vsaka vera pravico širiti svoj vpliv, celo v sekularnih državah, v sleherni demokraciji pa se morajo truditi, da ta vpliv omejijo v skladu z njihovimi, to je državnimi merami in ukrepi. Zato so prepričani, da protestirajo proti državi, ki vse to dopušča in ne proti Cerkvi, ki je zadnja leta agresivno napadala formalno sekularno državo in njene vrednote. To se odraža v tem, da ginekologi nočejo izvajati abortus, duhovniki blagoslavljajo javne državne zgradbe in ustanove, ljudje pa nasprotujejo tudi tako imenovani Istanbulski konvenciji, ki je na Hrvaškem dvignila precej prahu …

Avtorica prispevka o teh dogodkih Slavenka Drakulić med drugim piše, da uvajanje ideologije v vzgojni sistem, od vrtca do šole, v medije in v državne institucije, pravzaprav ni nič novega. V socializmu so se državljani dobesedno navadili na avtoritarni obrazec obnašanja, ki ga je vzpostavljala partija v prejšnjem sistemu … Pionirji z modrimi kapicami in z zastavicami v rokah so na Dan mladosti in Titove štafete prepevali:”Mi smo Titovi, Tito je naš!” Zato ni čudno, da so posledice še vedno vidne v oportunizmu in pomanjkanju poguma državljanov, ker je tudi dandanes demokracija prisotna zgolj in samo kot sekularizem in forma!