Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je ženski v istospolni zvezi odobrilo posvojitev biološkega otroka partnerice, z utemeljitvijo, da je to v korist otroka. Na ministrstvu odločitev utemeljujejo s tem, da veljavni zakon v zvezi z možnostmi enostranske posvojitve oseb ne loči glede na njihov partnerski status, vse drugačne odločitve pa bi pomenile diskriminacijo. Zoper odločitev je sicer možen upravni spor in zahteva za varstvo zakonitosti pred vrhovnim sodiščem, a strokovnjaki menijo, da se to ne bo zgodilo. Tudi zato, ker je vrhovno sodišče že zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je tožilstvo spisalo v primeru slovenskega gejevskega para, ki je v ZDA posvojil otroka.
Zakaj so se torej zadnja leta pri sprejemanju družinskega zakonika kopja lomila tudi na hrbtu posvojitev istospolnih partnerjev, če pa zakon to dopušča že zdaj, saj zakonska podlaga za takšne odločitve obstaja v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že 35 let? Ali je odločitev ministrstva za delo pravilna oziroma zakonita?
Neža Kogovšek Šalamon, Mirovni inštitut: Pri tem vprašanju gre za zamegljevanje dejstev, da bi se čim več ljudi pritegnilo k nasprotovanju družinskemu zakoniku. Šlo je za poskus pokazati, da družinski zakonik na področju posvojitev prinaša veliko novega, čeprav je ravno obratno: vsebinsko ne prinaša nič novega. Enostranske posvojitve so možne že zdaj in bodo možne tudi po novem zakonu. Skupne posvojitve niso možne in ne bodo možne po novem zakonu.
Tisti, ki so želeli posvojiti biološkega otroka svojega partnerja, verjetno niso vedeli, da ta možnost obstaja, ker je do zdaj še nihče ni uporabil. Razprava o tem pa se je odvijala predvsem v akademskih krogih. Glede na neupravičeno stigmatiziranje istospolnih parov se nekateri verjetno tudi niso hoteli izpostavljati in tvegati zavrnitve. Glede na stališča pravnih teoretikov je odločitev ministrstva pravilna in zakonita, ker je v skladu s pravilom, da nikogar ne sme posvojiti več ljudi, razen če gre za zakonca. Je tudi v skladu z načeli ustavnega prava, kot so enakost pred zakonom in prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, varstvo družinskega življenja in varstvo otrokovih pravic.
Rajko Pirnat, predavatelj na ljubljanski pravni fakulteti: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) omogoča posvojitev vsaki osebi, ki izpolnjuje zakonske pogoje za posvojitelja, četudi živi v istospolni skupnosti. Res je, da lahko istega otroka posvoji več oseb le, če gre za zakonca v smislu ZZZDR, torej za moža in ženo. To pomeni, da oba člana istospolne skupnosti ne moreta biti posvojitelja. Zato bo prihajalo do primerov, kot je ta, o katerem govorimo – ko gre za posvojitev biološkega otroka enega od članov istospolne skupnosti. Primera ne poznam in ne morem presojati, ali je odločitev ministrstva pravilna, nedvomno pa jo zakon dopušča, če so izpolnjeni zakonski pogoji.
Ali je ministrstvo pravilno ocenilo vse okoliščine primera, ne morem ocenjevati. Ne morem ocenjevati tudi morebitnega uspeha upravnega spora. Ne vem sicer, kdo bi imel lahko pravni interes za tožbo v upravnem sporu – če prav razumem, so zahtevi za posvojitev ugodili, eden od staršev je nedvomno dal privolitev, drugi od staršev pa je ali neznan ali pa je verjetno tudi dal privolitev. Pri odločanju o posvojitvi je najpomembnejše, da zakon zagotavlja, da se pri posvojitvi presojajo le koristi otroka. Zagotavljanje enakosti pred zakonom in prepoved diskriminacije morata biti podrejena tej zahtevi.
Več: Siol
