Sodniki približno polovico dodatka za stalno pripravljenost dobijo za služenje v dežurnih senatih. A dežurni senati se razen na ljubljanskem sodišču (skoraj) nikoli ne sestanejo.
Maja Baškovič, do januarja letos predsednica okrožnega sodišča v Krškem, je v letu 2014 poleg plače v višini 36.367 bruto in dobrih 3000 evrov dodatka za dežurstvo dobila še 10.825 evrov bruto dodatka za stalno pripravljenost. Podobno tudi takratni podpredsednik in zdajšnji predsednik tega sodišča, Gojmir Pešec: poleg 34.312 evrov osnovne bruto plače in dobrih 1000 evrov za dežurstvo je dobil še 9919 evrov bruto za stalno pripravljenost.
Oba sta sodeč po podatkih o plačah funkcionarjev za leto 2014, ki jih je naš vir od ministrstva za javno upravo pridobil z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, na samem vrhu po izplačilih dodatka za stalno pripravljenost. Nista pa edina, ki sta za pripravljenost dobila visoke zneske. Kar 20 sodnikov v Sloveniji je v letu 2014 (zadnji podatki, ki jih imamo) dobilo več kot 7500 evrov za stalno pripravljenost. Poleg krških so med njimi še sodniki okrožnih sodišč na Ptuju, v Murski Soboti, Kopru, Novi Gorici in Slovenj Gradcu.
Za vsako uro stalne pripravljenosti dobi sodnik plačanih 20 odstotkov osnovne bruto urne postavke redne plače. Preračun čez prst pokaže, da je morala biti predsednica krškega okrožnega sodišča v letu 2014 poleg rednega, 40-urnega delavnika, stalno pripravljena povprečno 60 ur na teden oziroma kar 3100 ur na leto.
V času stalne pripravljenosti mora biti sodnik dosegljiv in na poziv tudi priti v službo. Kako je torej možno, da je sodnik poleg rednega dela še vsak teden obremenjen s 50 ali 60 urami stalne pripravljenosti? In kako to vpliva na njegovo delo?
Kot nam je pojasnila docentka psihologije dela Eva Boštjančič z ljubljanske filozofske fakultete, je stalna pripravljenost v javnem sektorju pogosto zlorabljena in se uporablja za nadomeščanje pomanjkanja delovne sile. A to ima lahko svoje posledice. »Ure, ki so v posameznem delovnem tednu namenjene počitku, naj bi bile temu tudi namenjene, saj naše telo kot tudi naša psiha potrebujeta obdobja odklopa, sprostitve ter ukvarjanje s prostočasnimi aktivnostmi. Dolgoročno lahko takšen občutek stalne pripravljenosti, kot tudi pogosto ali celo dolgotrajno delo v času pripravljenosti, vodi k manjši zbranosti, večji utrujenosti, zmanjšani delovni učinkovitosti ter počasnejšemu reagiranju in s tem pogostejšim napakam pri delu. Ti posamezniki lahko postanejo v odnosu do strank slabši poslušalci, neprijazni, zadirčni, manj tolerantni, vzkipljivi. Dolgoročno pa lahko to posameznika pripelje do različnih in številnih psihosomatskih obolenj, izgorelosti, kot tudi negativnih posledic na zasebno življenje,« tako psihologinja.
Toda, kot so nam pojasnili z ministrstva za javno upravo, noben predpis za celoten javni sektor ne določa, koliko časa je lahko javni uslužbenec stalno pripravljen.
Avtor: Anže Voh Boštic. Več lahko preberete na podcrto.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
