Avtor: Miha Mazzini. Vir: Siol. Slovensko ljudstvo rjove: “Pisatelj naj živi od trga! Od trga!” Zato sem se sklenil sprehoditi po arhivu e-pošte in obuditi spomine na ponudbe, ki sem jih dobil s trga.
Predavatelj in pisatelj v najem
Nazadnje naj bi bil predavatelj na velikem strokovnem in še mednarodnem kongresu. V ponudbi ni bil omenjen honorar, zato sem odpisal, da zastonj ne bom hodil. Organizator je odgovoril z: “Hmmm, zanimivo razmišljanje.”
Poglejmo v svet reklam, torej visoko profesionalni svet velikih denarjev. SOF (Slovenski oglaševalski festival) od udeležencev pobira krepke prijavnine, za predavatelje pa nima predvidenih sredstev.
Odgovor slovenskega podjetje, ki ga vedno omenjajo kot špico inovativnosti in cenjenja znanja, na vprašanje o plačilu za predavanje: “Kako to mislite?”
Ali pa naši slavisti: organizirajo dogodek, za katerega profesorji plačajo vstopnino, da se pogovarjajo s pisateljem o njegovem romanu. Pred dogodkom leži na mizi cel kup pogodb, od čistilke prek napovedovalca do različnih komentatorjev. Ko pa pisatelj, okoli katerega so vse skupaj organizirali, vpraša, kje je njegova pogodba, naleti na šokiran pogled: “Kakšno plačilo, ali niste pisatelj?”
Za povrh se je v Sloveniji udomačila posebna oblika organiziranja prireditev: zvečer vas pokličejo, da zjutraj predavate. Češ, joj, natisnili smo plakate, razposlali vabila, prodali vstopnice, vas pa smo pozabili vprašati. Lahko rečete da in pridete, v tem primeru vas potem ne plačajo, ker ste svoje že opravili. Če pa rečete ne, organizator stopi pred občinstvo z žalostnim obrazom in se čisto nič ne zlaže: “Mazzini je klical, da noče priti.” Bes se zlije na predavatelja, pomilovanje na organizatorja.
Pri vabilih iz tujine se mi zastonjkarstvo še ni primerilo, pri domačih pa je dejansko v večini.
Trg, kaj je to?
Prejšnjikrat sem v Profilu borca proti umetnosti pisal o tem, kako si pri nas predstavljamo trg za glasbenike in filmarje. Rečemo, odloči naj trg, potem pa njihova dela nezakonito nalagamo s spleta. Kar pomeni, da je trg nekje drugje oziroma si ga predstavljamo takole: idioti naj plačujejo, jaz pa zastonj pridem skozi (tudi s krajo in goljufijo, če je treba).
Če pristavim izkušnje s prej omenjenimi ponudbami za predavanja in nastope, slovensko pojmovanje trga ne velja le za internet, marveč tudi za posle: organizirate tečaj, delavnico, seminar, karkoli, zaračunate vstopnino idiotom, avtorje, ki prispevajo svoje znanje, talent in delo, pa nategnete in se z avtomobilom na lizing odpeljete v sončni zahod s polnimi žepi denarja.
Slovensko pojmovanje trga je torej zraslo na narcisizmu majhnega naroda, ki je desetletja preživel v varnem peskovniku socializma, cepljenem na klanovsko in družinsko mentaliteto, ki prezira širšo skupnost in jo celo pojmuje kot sovražno. Skratka, vse bom nategnil in naj se j…
Ni čudno, da so pri nas že desetletja ena najuspešnejših gospodarskih panog različne oblike piramidnih shem.
Lep dokaz, da se osnovno programiranje po večini izvede do petega leta starosti in da poznejša izbira poklica ne vpliva nanj, je slovenska Cerkev: tudi oni so krenili v divje finančne mahinacije po zgoraj omenjenih pravilih. In prav tako kot družba v celoti ne najdejo moči za pravno sankcioniranje v svojih vrstah.
Kar bo čez sto let povzročalo hude težave v šolah, ko se bodo učili o privatizaciji v samostojni Sloveniji. Učenec bo iz petnih žil vlekel podatke in rekel nekaj takega: “Aaaa … in potem sta škof Šrot in kardinal Bavčar … sta … eee … pomagal jima je direktor Kraševec …” profesor pa bo le žalostno sklonil glavo.
