Težko je pisati in razmišljati o mednarodnih dogajanjih, zlasti v obdobju, ko se vroče fronte po svetu čedalje ogrevajo: dejansko je v prejšnjih tednih na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini vojna vihra prekoračila toplotno mejo in v kotlu zla požgala na stotine življenj. Ostal je le pepel.
Nemogoče je iskati vzporedja med dogajanjem v nekdanji sovjetski republiki in usodo Palestincev v Gazi. Izhodišče in narava posameznih situacij sta namreč različna, prav tako ni mogoče primerjati časovnega razpona obeh konfliktov. Verjetno je edina skupna točka teh dveh primerov sočasnost dogajanja, ki nas postavlja pred vrsto neizbežnih domislic, ki – v najboljšem primeru – hinavsko smrdijo po plehkosti cenenega dobrosrčnega razmišljanja. Na isto idejno dolžino zdrkne tudi ugotovitev, da se krvava ofenziva izraelskih sil v Gazi ter spopad med ukrajinskimi vojaškimi četami in proruskimi enotami (ki je s sestrelitvijo linijskega letala malezijske družbe zlasti zaradi molka Zahoda dosegel ‘groteskne’ razsežnosti) prav tako sočasno dogajata v letu, ko obhajamo stoletnico začetka prve svetovne človeške množične morije.
Da ne bi ob razmišljanju na krvava dogajanja zlasti na Bližnjem vzhodu tudi sam zapadel na spolzko področje moralne banalnosti in geopolitičnega posploševanja, se raje spominjam besed slovenskega patra minorita Petra Lavriha, ki že več let vodi slovenski kustodiat za Sveto deželo. Ko smo ga pred nekaj leti po njegovem predavanju v Trstu vprašali, kdaj bo nastopil mir med Izraelci in Palestinci, se je za trenutek zamislil, nato je odvrnil: Zasledujmo mir najprej drugod, po svetu: šele nato bo mogoče dočakati mir v Sveti deželi.
Ne vem, ali je to pravi ključ, s katerim gre dojeti zagonetno dolgoletno bolečo situacijo/stagnacijo na Bližnjem vzhodu (in tudi vojnih posegov v Ukrajini ter nasilja drugod po svetu), res pa je, da nas ta misel postavlja pred veliko odgovornost, saj se moramo v tem primeru soočati z neizprosnim sogovornikom – nami samimi. Ali je namreč zelo narobe razmišljati o naši soodgovornosti do dogajanja okrog nas?
Verjetno bi bil prvi korak k odgovoru na to vprašanje preprosto sprejetje ugotovitve, da so poraženci v vsakem primeru umorjeni, bodisi tisti, ki so zgoreli v plamenih javnega poslopja v Odesi (napad pripisujejo vojaškim silam iz Kijeva), bodisi nedolžni, ki so kot kaplje dežja padali s sestreljenega malezijskega letala na žitna polja vzhodne Ukrajne. Prav tako bi bilo potrebno spoznati, da obličja treh judovskih najstnikov, ki so jih izraelske sile našle ubite pred nekaj meseci, in obraz palestinskega mladoletnika, ki je bil žrtev posledičnega maščevanja židovskih skrajnežev, se niso med sabo prav nič razlikovala. In še bi lahko naštevali, saj je bilo žal podobnih primerov v zadnjih tednih nič koliko. Zato da bi temeljiteje in vestneje zasledovali mir v sebi in okrog nas, velja upoštevati opozorilo argentinskega pesnika Borgesa, ko je v eni izmed svojih poezij zapisal, da mrtvec ni le mrtvec, je smrt, je odsotnost sveta. Tudi našega, saj predstavlja smrt vsakega človeka del minevanja vsakega izmed nas.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
