Avtor pogovora: Tjaša Pureber. Vir: Zurnal. Christian Gostečnik, frančiškanski duhovnik je lani postal dekan ljubljanske teološke fakultete. Ima tri doktorate, in sicer iz psihologije, teologije in klinične psihologije. Deluje kot družinski in zakonski terapevt, ki se ukvarja predvsem z zakonci v krizi, ločenimi pari in žrtvami spolnih zlorab. Več kot deset let je preživel v ZDA, kjer se je predvsem izobraževal. Ker je vlada njegovi fakulteti vzela vpisna mesta, je kritičen do poskusov zmanjševanja sredstev za javni študij. Pravi, da družbi manjka predvsem optimizma.
Kako velik pretres je za Cerkev odstop papeža Benedikta XVI.?
Velik, a izjemno pozitiven. Povedal je, da je le človek, ki ima svoje omejitve in jih upošteva. Ko je ugotovil, da lahko nekdo drug da več tej ustanovi, je odstopil. To je zelo pogumno, drzno dejanje in zgled za druge.
Njegov predhodnik tega kljub bolezni in pozivom ni naredil.
Imel je povsem drugačno miselnost. Kot bolnik je hotel dati ljudem vrednost človekovega dostojanstva. Ne moremo reči, da je prav eno ali drugo razmišljanje.
Čeprav je papež dejal, da odstopa zaradi
Kako velik pretres je za Cerkev odstop papeža Benedikta XVI.?
Velik, a izjemno pozitiven. Povedal je, da je le človek, ki ima svoje omejitve in jih upošteva. Ko je ugotovil, da lahko nekdo drug da več tej ustanovi, je odstopil. To je zelo pogumno, drzno dejanje in zgled za druge.
Njegov predhodnik tega kljub bolezni in pozivom ni naredil.
Imel je povsem drugačno miselnost. Kot bolnik je hotel dati ljudem vrednost človekovega dostojanstva. Ne moremo reči, da je prav eno ali drugo razmišljanje.
Čeprav je papež dejal, da odstopa zaradi starosti in bolezni, se bodo zdaj verjetno pojavile teorije zarote.
Te teorije se bodo prav razcvetele. Papež je pisal izjemno močne, velike knjige. Je izjemno globok mislec, in ko pride do notranje odločitve, s to vztraja. Odstop je v tem smislu čisto skladen z njegovim načinom razmišljanja in življenja.
Kaj bi za Rimskokatoliško cerkev (RKC) pomenil neevropski papež?
To bi bilo izjemno pozitivno. V evropski Cerkvi je način razmišljanja povsem drugačen kot drugod. Verjetno je čas, da pride nekdo od zunaj in vse skupaj prevetri. Ameriški škofi bi katolištvo želeli narediti zelo aplikativno, da bi ljudje verovali pragmatično in stali za svojimi odločitvami. Iskali bi različne ideje in jih povezali skupaj. Latinska Amerika poudarja socialni vidik, azijska in afriška Cerkev imata spet svoje poglede.
Pri izvolitvi bo sodeloval tudi kardinal Franc Rode. Ima možnost izvolitve?
Seveda, vsi so v igri.
Pa je to realno?
To je težko reči. Poglejmo primer Janeza XXIII., ki je v sodobno Cerkev vnesel največjo pomlad. Hoteli so izvoliti nekoga, ki bi bil prehodni papež. Ko je napovedal koncil, vesoljno zborovanje, kjer bi prevetrili vse ideje, so dejali, da verjetno potrebuje zdravnika, ker z njegovim razmišljanjem ni vse v redu, in da molijo zanj. Pa jim je odvrnil, naj kar. V štirih letih papeževanja je v Cerkvi naredil totalno revolucijo.
Benedikt XVI. predstavlja konservativno linijo. Kakšen bo naslednji papež?
Benedikt XVI. je globoko teološko posegel v teorijo Cerkve, prejšnji papež je bil aplikativen, odprt do ljudi. Naslednji bo verjetno nekdo, ki bo to poskušal integrirati.
Bo šla RKC z novim papežem v konservativnejšo ali liberalnejšo smer?
V Cerkvi je težko govoriti o konservativni in napredni liniji. Cerkev pač vedno deluje konservativno. Včasih smo na teologiji govorili, da se z včerajšnjimi sovražniki bojuje proti jutrišnjim.
Teološka fakulteta je javna in je del Univerze v Ljubljani. Vam RKC kljub temu daje kaj denarja?
Daje nam prostore, to je vse.
Na fakulteti imate tako bodoče duhovnike kot laike. Kako sobivajo?
En program je namenjen bodočim duhovnikom, ki jih zanima izključno teologija. V drugem programu študenti obravnavajo osnovne religiološke študije, pozneje lahko študirajo zakonsko-družinsko terapijo in iz tega tudi doktorirajo. Tretji program je dvopredmetni – v Mariboru s pedagoško in filozofsko fakulteto, v Ljubljani s filozofsko. Navadnemu človeku je teologija silno nepredstavljiva. To ni le znanost o Bogu, religiji in Kristusu. Študenti dobijo tudi osnove filozofske, psihološke in sociološke znanosti.
Imajo vaši diplomanti težave pri iskanju služb?
Kot vsi drugi. Dejansko pa je relativno malo teologov brezposelnih. Eno so duhovniški poklici; ti bodo vedno zaposleni, ker jih vedno bolj primanjkuje. Preostali pa lahko na osnovi širokega znanja hitro pridobijo veščine. Med študijem se učijo razmišljati drugače kot preostali svet. Ne razmišljajo le ekonomsko, strateško, pragmatično in funkcionalno, ampak znajo v svet vstopati tudi s širino in optimizmom, ki jim ga daje ta študij. Seveda ne vsem, saj je veliko odvisno od posameznikovega značaja, ampak možnost imajo.
Ali na fakulteti obravnavate agnosticizem in ateizem?
Da.
Imate študente, ki so ateisti?
Imamo. To je študij na univerzi, ki je odprt, in vsi so dobrodošli. Zanimivo je, da ko te ljudi sprašujemo, ugotovimo, da v boga, v katerega oni ne verjamejo, tudi mi ne.
So vaši študenti kritični do institucije Cerkve?
Zelo. In h konstruktivni kritiki jih spodbujamo. To je institucija, ki je močno človeška ter zahteva prevetritev in nenehne spremembe.
Imate na fakulteti maše?
Da. Maša je osrednji del tedna. Ljudje se je udeležujejo ali pa ne. Pri maši smo skupnost, ki moli. Med stavko javnega sektorja smo se pri nas organizirali okoli liturgije. To, da ljudje vpijejo in nosijo transparente, je tudi neke vrste liturgija. Mi pa gremo z molitvijo globlje; meditiramo in molimo za brezposelne in ljudi, ki se jim dogajajo krivice tako kot našim študentom in
uslužbencem.
Koliko žensk imate med profesorji?
Vse več. Teologija nujno potrebuje žensko, ker drugače razmišlja, procesira, čuti. Šele v integraciji moškega in ženske lahko ustvarimo pravo znanost. Na moji katedri, kjer so zakonsko-družinske študije in terapija, so trije moški in deset žensk, gospa, ki so poročene.
Samskih ne zaposlujete?
Tudi njih imamo.
Kakšno je razmerje med spoloma pri študentih?
Štiri proti ena v korist žensk.
Kako na fakulteti obravnavate homoseksualnost?
Odprti smo za vse. Nismo tisti, ki bi razsojali, kaj, kdo, s kom in zakaj, ampak ponujamo pomoč. Pri homoseksualnosti je toliko nejasnih in krivičnih obsodb. Še danes nihče ne ve, zakaj je nekdo homoseksualec. Nimamo zadnjega odgovora; to je v naravi človeka. Mi se ukvarjamo s tem, kako pristopiti k človeku, ki je v stiski in išče pomoč. Nismo razsodišče, ampak klinična pomoč.
Torej menite, da homoseksualci potrebujejo klinično pomoč?
Ne, že od leta 1984 nikogar več ne zdravijo zaradi tega. Takrat se je homoseksualnost izbrisala iz diagnostičnih manualov kot patologija. Pomagamo pa ljudem, ki imajo težave v odnosih. Kot jih imamo vsi.
Kaj je danes največja težava v odnosih?
Postali smo strahovito ranljivi. Prišli smo tako daleč, da smo se začeli zanimati za čutenje in odnose. Včasih si moral preživeti in si živel s komerkoli. Zdaj smo izjemno kritični, kar je pozitivno. Ženska hoče ob sebi nekoga, ki jo čuti, razume, z njo sočustvuje, jo kaj vpraša, mu je v interesu, da ve, kaj se z njo dogaja. Drugačne razmere so. Vanje terapevti vstopamo ne kot nekdo, ki vse ve in pomaga, ampak kot ljudje mentalne higiene.
Je terapija še vedno stigma?
Velika. A terapija je nekaj naravnega. Prihajam iz ameriških okolij, kjer je skoraj vsaka družina imela svojega pravnika, zdravnika, psihiatra in terapevta. Morda malce pretiravam, a to so službe, ki nam pomagajo, da lažje živimo v tem divjem ritmu, ki ga imamo in v katerem pozabljamo drug na drugega. Na terapiji ima par eno uro, ko se posvetita le drug drugemu, se pogovarjata. To je nekaj izjemnega in ljudje to spoštujejo. Ne gre za to, da si zabredel tako daleč, da ne znaš sam rešiti svojih težav – to so stigme. Ljudje smo tako večplastni, da potrebujemo nevtralnega poslušalca, ki nam bo pomagal razbistriti, kje in kdo smo.
Kako zadnje afere RKC, denimo tista o premoženju mariborske nadškofije, vplivajo na ugled Cerkve?
Te stvari so del družbe – vedno so se dogajale in se bodo tudi v prihodnje. Mi smo stroka in znanost; gremo naprej, naš pogled je usmerjen v jutrišnji dan, v tem svetu hočemo zaživeti polno in to je naš cilj. Lahko smo del problema ali rešitve. Lahko gledamo optimistično na jutrišnji dan ali se zagrenimo zaradi včerajšnjega. Teološki študij nam omogoča, da na jutri gledamo drugače, da svet spreminjamo, ne le kritiziramo in analiziramo, kako hudo je.
Kako gledate na pedofilijo v RKC?
Pedofilija je absoluten kriminal. Če bi bil samo en primer, bi bil preveč. Vredna je vse obsodbe in to se ne bi smelo dogajati ne v naših institucijah ne kje drugje. Prisotna pa je tudi med nami, in to je žalostno.
Torej znotraj Cerkve.
Da. To si priznavamo.
Pa se s tem tudi spopadate?
Zelo direktno. Morda še ne tako javno kot v drugih deželah, kjer je to vidnejše, a čedalje bolj. Dolgo si kot družba nismo priznali, da je karkoli narobe – ne le v Cerkvi, tudi sicer. Tudi zasvojenost smo svoj čas reševali tako, da smo človeka prestavljali iz enega kraja v drugega, kot da geografska dislociranost stvari reši. Pedofilija je največja travma, ki jo človek lahko doživi, ker je storjena otroku, ki se ni sposoben braniti in niti ne ve, kaj se mu dogaja.
Zagovarjate celibat duhovništva?
Celibat je del Cerkve in bo verjetno ostal še nekaj časa.
Bi ga bilo treba preizpraševati?
Sčasoma bo šlo v določen proces.
Vaš profesor Ivan Štuhec vstaje označuje za poskus državnega udara, tega, da so otroci lačni, pa je obtožil starše, ki naj bi bili nesposobni, da jim zagotovijo pomoč. Se vam zdi to sporno?
On je zelo kritičen do stanja, v katerem smo, tako kot smo vsi. Nočem posegati v zasebno razmišljanje posameznika. Vsak profesor na univerzi ima pravico, da razmišlja po svoje in to tudi pove. Vsak profesor je na univerzi predstavnik sebe, ne institucije.
Se vam zdi, da se lahko RKC oglaša pri aktualnopolitičnih zadevah?
Mislim, da je dolžna stvari povedati zelo direktno. So pa pri nas čudne razmere. Zelo različno se odzivamo, če nekaj pove škof ali politik, rektor. Vsakemu je pripisanih še in še predsodkov. Počasi se tega osvobajamo. Ljudje so kritični, razmišljajo. Jaz jih ločujem na tiste, ki so konstruktivni, in tiste, ki so kritikantski. Konstruktivni kritiki hočejo nekaj spremeniti, opozarjajo na napake in pokažejo vizijo. Te spoštujem. Kritizirati vsepovprek – to pa lahko dela vsak.
V katero skupino uvrščate protestnike vseslovenskih vstaj?
Tam so oboji. Zdi se, da se kot družba izčiščujemo skozi proteste.
Ste bili na kakšnem protestu?
Da, takrat ko je šlo za univerzo. Za to se bomo vedno postavili. Če študij postane plačljiv, dobimo zahodni sistem, ki sem mu svoj čas pripadal in ga poznam. Če študij ni plačljiv, mora država študentom omogočiti, da lahko izvršujejo svojo
dejavnost.
Kje bo slovenska RKC čez deset let?
Upam, da se bo počasi izkopala iz finančnih škandalov, ki so res vse obsodbe vredni. To se ne bi smelo zgoditi, a se je. Jutri je nov dan. To dejstvo lahko sprejmemo, se opravičimo in gremo dalje. To je bistveno.
Vir: Zurnal
