Če še kdo izmed vas vedno okreva od stavka »mama je antropološki pojem«, o katerem je bilo pisano meseca februarja, bo danes lahko osupnil nad pogledom italijanske poslanke, Monice Cirinna’, glede materinstva in očetovstva.
Pred nekaj tedni, natančneje 13. marca, je v okolici Milana potekala odprta debata (iz različnih virov je razvidno, da je bila v ospredju LGBT tematika), na kateri je prisostvovala italijanska poslanka Monica Cirinna’.
Delček omenjene debate, ki je bil posnet, prikazuje zbrano množico in mladega moškega, ki je – kot je sam povedal – čakal več kot eno uro, da poslanki postavi vprašanje. Naposled mu le dajo besedo. Mladenič se vsem prisotnim že vnaprej opraviči, da bo vprašanje morda za koga neprijetno, a poslanko vseeno vljudno vpraša: »Se vam ne zdi, da ima otrok pravico do mame in očeta?«. Poslanka odvrne: »Jaz mislim, da ne.« V dvorani se zasliši mešanica začudenja, polsmeha in vzdihovanja, a poslanka Cirinna’ nadaljuje. Svoj predhodni stavek pojasnjuje s primerom svoje mame, ki je bila vzgojena samo s strani njene mame in babice (dedek ji je namreč umrl.) Mladenič jo med tem prekine, saj ne želi slišati zgodbe »posebnih primerov«, v katerih drugačna vzgoja ni bila mogoča, ampak ga predvsem zanima njeno splošno mnenje o pomenu očeta in mame za otroka. Poslanka Cirinna’ se neposrednemu odgovoru zopet izogne in govori o Italiji kot o državi, kjer imajo ženske pravico, da rodijo otroke in jih pustijo v bolnišnici, kjer se ženske lahko odločijo, da zamolčijo ime očeta in o Italiji, kjer ima ženska po ločitvi pravico dobiti polno skrbništvo nad otrokom.
Že ob teh stavkih se človek popraska po glavi in se vpraša kaj za ena ženska je to. Pravice, pravice, pravice. A otroku najprej odreče pravico do mame in očeta, nato natovori celo serijo pravic, ki izključujejo očeta. (Seveda se ob tem zavedamo, da obstajajo primeri, ko je za mater in otroka bolje, da se jima oče ne približuje, a to je spet druga zgodba.) Poslanka nadaljuje takole: »Veliko nas je takih, ki nismo bili vzgojeni znotraj stereotipa ali predsodka ali …« Mlad mož, začuden nad tovrstnim odgovorom, ponovno vpraša: »Ali mi hočete reči, da sta oče in mama stereotip in predsodek?«. Poslanka: »Da, v veliko primerih da!« Prisotni ponovno planejo v smeh … Na tej točki se video konča. Najbrž pa tudi vsa človeška logika.
Heteroseksualna družina kot problem
Da nekaj označimo za »predsodek« in »stereotip«, kot je to storila Monica Cirinna’, pomeni, da nas ta stvar mora do neke mere motiti. Predsodek« pomeni »negativen, odklonilen odnos do koga ali česa«, »stereotip« pa pomeni »ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec«. Torej, če ti dve definiciji združimo in malce posplošimo, sta oče in mama za poslanko Cirinna’ »negativen, odklonilen vzorec«.
Zanima me, kako je lahko ta »odklonilni vzorec« vzdržal vsa ta tisočletja? Vsa ta pomembnost rodov, imen in priimkov, dedovanja genov, talentov, karakterjev, zakaj smo na to ponosni? Le kaj je v tej vzajemni ljubezni, v darovanju in rodovitnosti, da se še kar pojavlja in nas edina ohranja pri življenju? In kako to, da se še vedno nismo mogli znebiti simbolike očeta in mame? Le koga nam predstavljata? Morda pa je nekaj na tem, kar pravi znani italijanski sociolog, Pierpaolo Donati, da je družina »rešitev za najgloblje potrebe človeka in družbe«.
Najbrž bo gospa Cirinna’ vztrajala pri svojem in delila mizo z ljudmi, ki so mnenja, da je družina le ideološki konstrukt določenega zgodovinskega obodbja. Vse to me malo spominja na Judith Butler, ameriško teoretičarko spola, ki pravi, da heteroseksualnost (in potemtakem tudi družina) ni naravna, ampak mit, ki ga je oblikoval patriarhat, z namenom, da bi nadaljeval svojo nadvlado v družbi. In po Butlerjevi, moramo temu mitu odvzeti njegovo »navidezno normalnost« in privilegij.
Se moramo česa bati?
Francesco D’Agostino, profesor filozofije prava nas lahko pomiri, ko pravi, da bo družina vedno obstajala, saj bo privlačnost med moškim in žensko vedno prisotna. Za vprašati pa se je v kolikšni meri bo sistem družino, očeta in mamo podpiral, ju vrednotil.
Na določenih mestih ne izgleda ravno vzpodbudno. Lani so v bližini Trsta v nekem vrtcu ukinili praznik mame in očeta, letos so isto storili tudi v osnovni šoli v Ozzanu, blizu Bologne. Obe vzgojno-izobraževalni ustanovi sta se za to odločili na podlagi »spoštovanja otrok, ki nimajo obeh staršev«. Razumem, toda vsi ti otroci so v nekem trenutku imeli oba starša. Zakaj ju moramo sedaj pozabljati?
