»Oče naroda« žal tega ni nikoli povedal ….

»Oče naroda«, Janez Stanovnik, je sicer pravil, da o preganjanju primorskih duhovnikov po vojni ni vedel. Kako je to mogoče? »Oče naroda« žal tega ni nikoli povedal ….

Umrl je »oče naroda«, naj počiva v miru! To je tisti stric s košatimi brki, ki nas je zadnja leta bolj ali manj vneto prepričeval, da je od vedno verjel v samostojno Slovenijo in da je sla po oblasti najslabša strast. Mediji ga prikazujejo v spravljivi in povezovalni luči, toda številni njegovi nastopi v preteklosti so bili vse prej kot to.

Taisti mož se je med drugo svetovno vojno mudil tudi na Primorskem, kjer se je intenzivno pogajal s primorsko duhovščino o možnosti skupnega (so)delovanja v okviru partizanskega gibanja. A očitno s figo v žepu! Podrobnosti so prišle v širšo javnost leta 2010, po objavi medvojnih zapisov dr. Rudolfa Klinca (1912–1977), tedanjega župnika v Velikih Žabljah sredi Vipavske doline (Dnevniški zapisi 1943-1945, Goriška Mohorjeva družba). Dr. Klinec je svoja pronicljiva zapažanja vsaj od junija 1943 do avgusta 1945 vneto beležil.

V zapisih vidimo da je pri župniku Klincu stalno v ospredju predvsem pozornost do človeka in njegovega dostojanstva. Deloval je v korist ljudstva, tako pod fašizmom kot med vojno. Verjetno ga je slovenska goriška duhovščina prav zaradi prirojene preudarnosti in diplomatskih sposobnosti izbrala za pogajalca z OF. Z OF je dr. Klinec imel več stikov že od jeseni 1943, ni pa se ji slepo podredil. Zgodaj je namreč opazil, da voditelji OF niso nudili nobenih jamstev za povojno demokratično ureditev, še manj pa za svobodno delovanje Cerkve. Nasprotno, dokaj hitro je izkusil nasilje revolucije in spoznal, da komunistična partija cinično izkorišča upor proti okupatorju, zato da bi postavila temelje novemu družbenemu redu, ki ni v skladu s cerkvenim naukom.

V dnevniku se zato kar vrstijo kritični zapisi, ki večkrat tudi čisto pragmatično obsojajo posamezne vojaške odločitve OF. Dr. Klinec je z zdravo pametjo presojal dogodke in sistematično izpostavljal težke posledice, ki so jih posamezne vojaške odločitve vodstva OF imele za ljudi.

Propad politične linije goriške sredine

Razmišljanja dr. Klinca so obenem tudi okno v miselni svet tako imenovane goriške politične sredine, ki je sredi vojne vihre z vsemi svojimi silami skušala ohraniti narodno enotnost na Primorskem. A to je proti koncu leta 1944 postalo nemogoče. Propad politične linije goriške sredine je zato nedvomno pomenil velik pretres za goriško duhovščino. V tem okviru gre razumeti tudi dogodke proti koncu vojne, ko se je dr. Klinec skupaj z nekaterimi goriškimi duhovniki začel približevati pripadnikom četniškega gibanja oz. Jugoslovanski vojski v domovini pod vodstvom generala D. Mihailovića. Ti so tedaj predstavljali za marsikoga edino rešitev pred nasiljem komunistične revolucije, obenem pa upanje, da bodo prav oni lahko uresničili sen združitve Primorske z domovino. Za jurista dr. Klinca so bili Mihailovićevi četniki predvsem vojaki kralja Petra II., ki je predstavljal legitimno državno oblast.

Zaradi te, kot se je kasneje izkazalo, zgrešene politične ocene, je dr. Klinec z nekaterimi duhovniki iz Vipavske doline in številnimi protikomunisti, konec aprila 1945 zapustil svojo župnijo in se umaknil v begunstvo. Jeseni 1945 se je sicer vrnil v Gorico in potem vrsto let deloval kot škofijski kancler v goriški nadškofiji.

Janez Stanovnik je 1944 postal pogajalec z mandatom najvišjih partizanskih oblasti

Pomembno vlogo pri pogajanjih s predstavniki OF na Primorskem je imel Janez Stanovnik, predvojni krščanski socialist in od februarja 1944 že član KPS. Stanovnik  se je očitno pogajal z mandatom najvišjih partizanskih oblasti, saj je aprila 1944 postal član PO OF za Primorsko.

Nekaj odlomkov o tem iz dnevnika dr. Klinca

31. 7. 1944

Dekanijska konferenca v Batujah. Mons. dekan (Alojzij Novak, dekan v Črničah – op. RP) je poročal o »Kongresu K.A.« v Gorici /…/ Dr. Vilfan je zaprosil Mons. dekana, da bi rad obravnaval z duhovniki, naj jih zato skliče na konferenco. Monsignor je odgovoril, naj pride v Batuje ob 18, to je po končani naši konferenci. Točno ob 18. so prišli dr. Vilfan, J. Stanovnik in še 3 tovariši: Dr. Vilfan je razvil tri misli: 1. Nadškof (goriški nadškof Carlo Margotti – op. RP) hoče stikov z njimi, a predhodno hočejo interpelirati primorsko duhovščino, ker nočejo iti preko nas. 2. Po sporazumu med Subašičem in Titom so oni postavna narodna oblast in kot taki stopajo v stik z duhovno oblastjo na Primorskem.

3. Cerkvi se uradno jamči vsa svoboda. Seveda pravice bodo primerne položaju, ki si ga duhovščina ustvari s sodelovanjem v OF. Zato je v izključen interes duhovnikov in Cerkve, da ne stojimo ob strani. – Stanovnik je poudaril, da so v vodstvu SNOSa vse stranke enakomerno zastopane: 3 komunisti, 3 socialci, 3 sokoli. Gradi se novo državno telo, zato naj bodo povezane vse sile. Je v korist Cerkve, ako hoče jutri imeti ugoden položaj, da se pridruži narodu v njegovi veliki borbi. –

Mons. dekan je pojasnil takole naše stališče: Duhovniki smo bili in smo zvesti Slovenci. Največ smo doprinesli za ohranitev slov. narodne zavesti na Primorskem. Partizanstvo smo sprejeli v upu, da bo res narodno. A komunizem, ki je zadaj, ki vse vodi, ki sili vse naše ljudi v Partijo, pod izgovorom da sicer ne morejo biti dobri Slovenci, ta nas je splašil in držal ob strani. Pa tudi s članki, kot je oni v Poročevalcu, kjer se govori, da je neki kaplan izdal spovedno molčečnost – ki je nam največja garancija za ljudsko zaupanje – nas mečejo še bolj ob stran.

Dr. Vilfan je rekel, da kot komunist ne bo branil komunizma sam, da pa da besedo Stanovniku. Ta je ponovil, da so vse stranke v OF enakopravne. Sicer so komunisti dali v febr. 1943 posebno izjavo, s katero tudi oni uradno jamčijo svobodo Cerkvi in bogoslužju. Če pa oni povsod prodirajo, je to znak njihove delavnosti… Neki drugi tovariš je dopolnil, da so v Partiji res nekateri nevredneži, ki zlorabljajo svoj položaj in zganjajo v imenu stranke razne krivičnosti…

11. 12. 1944

Na večer sta me obiskala tov. Pirc (Mirko Pirc Slavko, sekretar OK KPS za Kras – op. RP) in tov. Stanovnik. Kakšna je moja misel o aferi s Škofom in z »Ausweisi« odkrito sem povedal: »Glede Nadškofa ste jo polomili. On je jako obzirno poklical duhovnikom v spomin kanonične predpise, vi ste pa rekli, da je dal ukaze duhovnikom brez vsake kanonične podlage. Tu imate Bollettino (Škofijsko glasilo v Gorici – op. RP)«.

Obstali so: »Za to nismo vedeli, pa čeprav smo se z Vilfanom in Miličem zanimali, če je kaj v CJC (Zakonik cerkvenega prava). A če bi bil pravi škof, zakaj se ni že preje spomnil na kanone?« – »Kaj! Če je bil z vami dober, mu boste zdaj zamerili!« – »Ne, a zakaj je to odredil prav v tem trenutku! Vemo zakaj. To dela, odkar je sprejel Kokalja (Anton Kokalj, vodja t. i. primorskih domobrancev – op. RP) in podelil domobrancem apostolski blagoslov.« – Ste spet v zmoti. Predvsem dve opazki: 1. Apostolski blagoslov daje samo papež, zato je netočen ta Bevkov izraz v Part. dnevniku.

2. Je v običajni pragmatiki škofov, da v svojih pismih in tudi ob privatnih avdijencah podelijo svoj pastirski blagoslov. Tudi če bi šel kdo vas k Prevzvišenemu, ga bo deležen.« Bila sta iznenadena. »A zdaj odgovor. Škof je zdaj in samo zdaj, dal ona navodila, ker so samo zdaj duhovniki izrecno grešili proti kanoničnim predpisom: postali poslanci in sprejeli uradne položaje. Preje so samo postransko kaj sodelovali, dali kos kruha, delili sv. zakramente, mogoče bili tudi naklonjeni – a vse to ne zapade pod formalne cerkvene prepovedi.« – »Toda to je direkten bojkot našega pokreta, ker prepoveduje duhovnikom vsako vmešavanje v politiko.« –

»Oprostite, tov. Stanovnik, pri vašem prvem obisku ste mi prav vi rekli, da po vaseh bi se duhovniki ne smeli vmešavati v politiko, ker je to škodljivo za vero. Ljudstvo namreč ne zna ločiti in prenaša politična trenja in pogreške na versko polje.« Priznal je, da se v praksi ne drži vedno istih načel, a da je še vedno istega mnenja.

 

»Oče naroda« žal tega ni nikoli povedal ….

Primorska duhovščina je bila za svoj protifašizem in služenje v narodovo korist po končani vojni ustrezno »nagrajena«, z manjšo zakasnitvijo zaradi urejanja zahodne meje proti Italiji se jim je godilo podobno kot številnim sobratom iz osrednje Slovenije. Zato je »poskrbela« nova oblast, katere del na visokih položajih je bil tudi Janez Stanovnik. On je sicer pravil, da o preganjanju primorskih duhovnikov po vojni ni vedel. Kako je to mogoče? »Oče naroda« žal tega ni nikoli povedal ….