Kdaj okvirno lahko pričakujemo, da bodo ustavni sodniki odločali o referendumskih zakonih? »Žal tega ne morem napovedati. Mogoče lahko rečem le, da letos gotovo ne,« pravi Sebastian Nerad, generalni sekretar na ustavnem sodišču (Finance, tu).
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno. To sta temeljni pravili o imetniku in izvrševalcu oblasti v tej državi, navedeni v 1. stavku in 1. podstavku 2. stavka 2. odstavka 3. člena Ustave Republike Slovenije.
Oblast ene osebe
Dne 12. 12. 2017 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije objavilo (tu), da je na seji 11. 12. 2017 sklenilo, da vloži na Ustavno sodišče Republike Slovenije zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o referendumu in ljudski iniciativi in šestega odstavka 4. člena Zakona o volilni in referendumski kampanji.
Upravni oddelek Vrhovnega sodišča namreč odloča v zadevi opr. št. Uv 10/2017 na podlagi pritožbe ene osebe. V svoji pritožbi z dne 21. 11. 2017 (tu oziroma tu) ta oseba kot glasovalec na zakonodajnem referendumu, ki je potekal 24. 9. 2017 in pobudnik tega referenduma ter vodja kampanje ‘proti’, izpodbija:
- Poročilo Državne volilne komisije, številka 042-1/2017-16 z dne 17. 11. 2017, izdano v postopku ugotavljanja izida referenduma in objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 65 z dne 20. 11. 2017 (tu).
- Sklep Vlade Republike Slovenije, številka 02401-7/2017/2 z dne 20. 7. 2017 o imenovanju Delovne skupine te Vlade za vodenje in koordinacijo komuniciranja v referendumski kampanji v podporo uveljavitvi zakona, ki je predmet referenduma (tu).
- Sklep Vlade, številka 41012-50/2017-2 z dne 27. 7. 2017, s katerim je »dodelila 97.000 eur denarja iz proračuna za potrebe vladne strani na referendumu oziroma za promocijo glasovanja ‘za’ na referendumu.«
Oblast glasovalca
Pritožbo z dne 21. 11. 2017 je državljan vložil v 3-dnevnem roku, ki je tekel od objave v uradnem listu z dne 20. 11. 2017 Poročila Državne volilne komisije.
Pri tem se je opiral na stališče Ustavnega sodišča, ki mu je predhodno s sklepom, številka U-I-130/17-9 in Up-732/17-9 z dne 28. 9. 2017 zavrglo pobudo in ustavno pritožbo o kršitvi pravil referendumske kampanje (tu).
V 6. točki obrazložitve sklepa je Ustavno sodišče navedlo stališče, da je ob manjku ustavno postopkovnih določb zakonodajalec določil pristojnost referendumskega sodnika Vrhovnemu sodišču zoper poročilo Državne volilne komisije o referendumskem izidu. Člen 53a Zakona o referendumu in ljudski iniciativi namreč določa, da lahko zoper poročilo Državne volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu vsak glasovalec vloži pritožbo v treh dneh po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. O pritožbi iz prejšnjega odstavka odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tridesetih dneh. Zoper odločitev sodišča ni dovoljena pritožba.
Ustavno sodišče je, ob sklicu na primerjavo s strokovnim prispevkom predsednice Ustavnega sodišča sodnice dr. Jadranke Sovdat, Sodno varstvo referenduma, Pravnik, št. 9–10 (2013), str. 623–648, navedlo še, da lahko to sodno varstvo vloži vsak glasovalec, predmet presoje v referendumskem sporu pa so lahko tudi kršitve pravil referendumske kampanje (vključno z njenim financiranjem).
Zakonodajna oblast
Pritožba navedenega državljana je razlog, da Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT), ki ga je Državni zbor sprejel 8. maja 2017, ne obstaja.
Reševanje pritožbe je namreč sestavni del postopka zakonodajnega referenduma. Slednji pa je del zakonodajnega postopka in pomeni ustavnopravno oviro za razglasitev zakona. Šele razglasitev (promulgacija) zakona namreč pomeni akt ugotovitve, da je zakon s sodelovanjem vseh po Ustavi upravičenih subjektov nastal in da zato obstaja (28. točka obrazložitve ustavne odločbe U-I-104/2001 z dne 14. 10. 2001, tu).
V razumevanje navedenega umestimo uvodoma navedeno ustavno oblastno pristojnost državljana iz 3. člena Ustave.
Ob smiselni uporabi točke 14. obrazložitve ustavne odločbe, številka U-I-295/07-8 z dne 22. 10. 2008 (tu) je namreč tudi državljan ustavni subjekt, ki se prek svoje ustavne pristojnosti zahtevati zakonodajni referendum vključuje v postopek sprejemanja zakona. Z referendumom se odločitev o sprejemu zakona prepusti volivcem, državljani pa na ta način opravljajo korekcijo zakonodajnega dela Državnega zbora. Zato pravica organizirati in voditi referendumsko kampanjo implicitno izhaja iz pristojnosti državljana, da zahteva zakonodajni referendum, in je njen sestavni del. Referendumska kampanja so oglaševalske vsebine in druge oblike propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivcev pri glasovanju na referendum (3. odstavek 1. člena Zakona o referendumu in volilni kampanji). Bistvenega pomena za izvedbo kampanje pa je, da so državljanu zagotovljena primerna sredstva.
Zakonitost referenduma
Razlog uvodoma navedenega sklepa Vrhovnega sodišča z dne 11. 12. 2017 za prekinitev postopka in vložitev zahteve za ustavnosodno oceno zakonov o referenduma in o referendumski kampanji je mnenje vrhovnih sodnikov, da sta navedena zakona protiustavna in ju zato pri svojem odločanju ne morejo uporabiti.
Vsebina mnenja je skladna z odklonilnim ločenim mnenjem ustavnega sodnika ddr. Klemna Jakliča z dne 12. 10. 2017 k sklepu, številka U-I-130/17-12 Up-732/17-12 z dne 28. 9. 2017, ki se mu pridružuje tudi ustavni sodnik Marko Šorli. V srži mnenja so sodniki mnenja, da se ob nejasni zmešnjavi in kopičenju instanc, ki same še ne predvidevajo neposrednega in polnega varstva, pravica naposled neupravičeno odlaga. Pritožnika se pošilja od Poncija do Pilata, vse dokler se vročica referenduma ne odmakne tako daleč, da pravica de facto ugasne. Da takšno »varstvo« pravice ni učinkovito pravno varstvo, zaključi tudi avtorica zgoraj sodno cit. članka, dr. Sovdatova:
»Po tej neustrezni ureditvi se je očitno zgledoval tudi ZLRI [t.j. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi]. Tako smo po eni strani soočeni s prenormiranostjo glede števila pravnih sredstev, na drugi strani pa z bistveno pomanjkljivo ureditvjo postopka in pooblastil sodišča pri odločanju ali celo opustitvijo sodnega varstva […] Taka ureditev ne more zagotavljati učinkovitega sodnega varstva pravice glasovanja na referendumu.« (iz cit. ločenega mnenja, ki je na spletu).
