Novinarska etika na preskušnji

Odgovor na članek Ranke Ivelje Ali je dolžan ravnati etično, kdor neetičnost očita drugim?

Žal mi je, če gospa Ivelja moje nestrinjanje in kritiko razume kot grožnjo pluralizmu in svobodi govora. Zagotavljam ji, da ji z moje strani ne grozi nobena nevarnost. Nisem  ne policijski minister, ne lastnik medija, ne novinar pri pomembnem dnevnem časopisu. Oglasil sem se zato, ker sem prepričan, da je najbolj pluralen tisti javni diskurz, ki temelji na resnici in spoštovanju. Kodeks novinarjev Slovenije, po katerem ocenjujemo profesionalnost novinarskega dela, o teh dveh standardih govori v prvem in triindvajsetem členu. Po moji oceni njeno pisanje o Katoliški akciji ne dosega teh dveh standadov.

Obžalujem, da se Novinarsko častno razsodišče izogiba bistvenemu vidiku prvega člena. Bistvo novinarjevega dela je v tem, da javnost informira in ji pomaga priti do odgovorov na pomembna vprašanja družbenega življenja. Tega ne doseže s tem, da zvesto posreduje naprej, kaj so drugi rekli in zapisali. Vestnost je nujen, nikakor pa ne zadosten pogoj. Novinar ni pisar, ampak je etična oseba, ki v imenu javnosti išče resnico.

Bom banalen: ko opazujem naraščajoči potok, ki teče mimo moje hiše, od novinarja pričakujem, da mi bo povedal, kaj se dogaja. Ali sem v nevarnosti? Je bil kdo poškodovan, ogrožen? Kaj naj storim, da zaščitim sebe in druge? Ali se da kaj storiti, da bi se nesreča ne ponovila? Dober novinar je tisti, ki mi bo odgovoril na zastavljena vprašanja, ne tisti, ki bo čimbolj točno citiral neki vir. Iz argumentacije NČR in gospe Ivelje pa razberem, da se kakovost novinarstva meri predvsem po drugem.

Gospa Ivelja pravilno ugotavlja, da omenjeni standard ne velja le za primere, ko novinar o nečem poroča, ampak tudi takrat, ko komentira. Etična izpostavljenost novinarja je v tem primeru še večja, saj na lastna ramena prevzame odgovornost za izrečene trditve. Zato ni relevantno, da nekateri avtorji, tudi če je med njimi viden filozof, Katoliško akcijo označujejo kot klerofašistično. V komentarju je avtorica to trditev “posvojila”, jo vzela za svojo. S tem je nase prevzela tudi odgovornost za njeno resničnost in primernost. Ker gre za zelo hudo trditev, lahko le upam, da se je prej poučila, ali je resnična ali ne. Če pa – kot ugotavlja avtorica – ni čisto jasno, kako je s tem, potem se zastavlja vprašanje, ali je etično, da je sploh uporabila to oznako. Tukaj bi veljalo upoštevati splošne etične norme, o katerih govori Kodeks, predvsem enaindvajseti člen. Avtorica mora imeti ne le moralno gotovost glede resničnosti oznake, ampak tudi zelo močan razlog, da je nekoga povezala s klerofašizmom.

Ko sem pregledal dejstva, sem prišel do zaključka, da dejanja Katoliške akcije v letih pred ubojem Grozdeta in številnih drugih nasprotnikov komunizma ne zaslužijo oznake, ki jo je uporabila avtorica. Očitno je, da je oznaka “klerofašizem” ideološki konstrukt, ki so ga komunistični revolucionarji uporabljali za potrebe zastraševanja in ubijanja političnih nasprotnikov. Zato trdim, da je ta oznaka neresnična ali vsaj neustrezna, z ozirom na njeno funkcijo nevarna in po svoji vsebini žaljiva. Žaljiva za člane Katoliške akcije, pa tudi za vse katoličane, saj je bil njen zavzet in viden član na osnovi temeljite preiskave dejstev razglašen za zglednega vernika. Če se avtorica zaradi tega počuti ogroženo, potem se očitno ne razhajava le v pojmovanju novinarske etike, ampak tudi glede tega, kaj je svoboda govora in tiska. Verjamem, da je v svobodni in pluralni družbi dovoljeno javno izraziti svojo prizadetost in kritizirati novinarko za njene objavljene besede.

S tem smo pri triindvajsetem členu, ki novinarjevi svobodi govora postavlja nujno potrebne meje. To v našem primeru pomeni, da se novinar izogiba trditvam, ki bi žalile druge ljudi, še posebno, ko gre za raso, spol in vero. Ta zahteva velja celo v primeru, ko bi trditev bila resnična. Nobenega opravičila pa ni za obtožbe, žalitve in stereotipiziranje na osnovi majavih ali celo neresničnih trditev. Spet z žalostjo ugotavljam, da ne avtorica ne NČR ne upoštevata tega pomembnega standarda. Dokaz za to končno vidim tudi v avtoričinem predlogu, da bi uporabila izraz militanten, “ker se ga da manj široko interpretirati”.  Ne gre za to, kateri izraz bi se dal bolj ali manj široko interpretirati. Gre za to, da oznaka ustreza dejstvom in po nepotrebnem ne prizadene soljudi.

Ozadje

Novinarsko častno razsodišče (NČR) je sredi julija razpravljalo o pritožbi zoper novinarko Dnevnika Ranko Ivelja v zvezi s komentarjem (Brez)up, ki ga je imenovana objavila 3. aprila letos v Dnevnikovem Objektivu. France Cvelbar,  Anton Drobnič in Justin Stanovnik so ji očitali, da je s tem, ko je zapisala, da je bila Katoliška akcija (KA) klerofašistična organizacija, mučenca Lojzeta Grozdeta pa predstavila kot njenega aktivnega člana, kršila več točk Kodeksa novinarjev Slovenije.

Potem, ko je NČR pritožbo zavrnilo, sem se odzval v  Družini in na Odprtih straneh Dnevnikovega objektiva s prispevkom Ali je novinar dolžan govoriti resnico? Gospa Ranka Ivelja je na moj komentar odgovorila v Objektivu, 25. septembra: Ali je dolžan ravnati etično, kdor neetičnost očita drugim? Ker se je urednik Objektiva odločil, da ne bo nadaljeval s to temo, svoj odgovor objavljam na Časniku.

Peter Lah