Odkar pomnim, je »biti liberalen« pomembna in cenjena vrednota v družbi, saj označuje odprtost, naprednost in širino. Vse te lastnosti naj bi predstavljale tudi temelj demokratični politični ureditvi. Kajti širina in odprtost se na političnem polju manifestirata v obliki političnega pluralizma. Tako civilnodružbenega kot tudi strankarskega – pa naj si o strankah (načelno in na splošno) mislimo karkoli. Slovenija je takšen demokratičen sistem – pomanjkljivosti pustimo ob strani – dobila s spremembami, ki jih je prinesla slovenska pomlad.
In ko smo že pri slovenski pomladi, morda ne bo odveč spomniti na nekatera dejstva. Namreč, v času, ko političnih strank (oz. zvez) še ni bilo, je najbolj močno opozicijo Zvezi komunistov Slovenije (ZKS) odigral kar njen podmladek (Zveza socialistične mladine Slovenije – ZSMS), ki je skušal po eni strani slediti dediščini liberalno usmerjenega komunista Staneta Kavčiča pa tudi izročilu globalnih študentskih gibanj iz leta 1968, ki na nek način označuje prehod iz moderne v postmoderno dobo, kjer naj ne bi bilo več »velikih zgodb« (vključno z velikimi religijskimi sistemi), pač pa naj bi bil večji poudarek na svobodi posameznika. ZSMS je svoj program gradila prav na tej dediščini, pa čeprav je že v času slovenske pomladi znotraj njenih vrst prišlo do »ločitve duhov«. Leta 1988 je svojo kandidaturo za predsednika ZSMS napovedoval Janez Janša, vendar mu je to preprečila politično inscenirana aretacija, ki je tako tudi preprečila, da bi se ZSMS že tedaj razvila v alternativno opozicijsko stranko. Te vloge prav tako ni odigral tudi Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je bil očitno preveč heterogen pa tudi prestreljen s partijskimi ovaduhi, da bi lahko iz gibanja prerasel v bolj artikulirano obliko političnega izražanja. Vrh tega pa so posamezni vidni člani ZSMS leta 1989 že vstopili v novonastale stranke. Zadnja velika akcija, s katero je ZSMS še nastopila kot nosilec demokratičnih sprememb, je bila njena javna seja, s katero je na nek način zaobšla togo politiko ljubljanske SZDL, ko je slednja prepovedala še zadnji javni shod pred odhodom obsojene četverice na prestajanje kazni. Na tem shodu je pesnik ter delegat v republiški skupščini, Tone Pavček, prebral tudi Majniško deklaracijo, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«.
Od komsomolcev do (psevdo)liberalcev
ZSMS, ki jo je že tako rekoč od aretacije četverice vodil Jožef Školč (slednji je komaj prišel s služenja vojaškega roka), je svoj uspeh dosegla morda tudi s tem, da ji je uspelo v jugoslovansko predsedstvo preko neposrednih volitev spraviti dr. Janeza Drnovška, svojega kasnejšega strankarskega šefa. Sama se je vsaj teoretično spogledovala z liberalnimi idejami Friedricha von Hayeka. Vendar ni nikoli izstopila iz okvira socialistično navdahnjenega gospodarskega sistema. Ob nastanku strank si je sicer dodala naziv »Liberalna stranka« (LS), podobno kot ZKS, ki si je dodala naziv Stranka demokratične prenove (SDP), vendar je zmeda z novim poimenovanjem Grosove obrtniške stranke (ki se je kasneje tudi imenovala liberalna) sprožila preimenovanje ZSMS-LS v Liberalno demokratsko stranko (LDS). A z nastankom Demosa LDS kot prenovljena komsomolska stranka ni več nastopala kot protagonist sprememb, pač pa kot zaviralec, kar se je morda najbolj groteskno pokazalo po prvih demokratičnih volitvah in še posebej po plebiscitu, ko so »komsomolci« oz. »demoliberalci« nastopali kot nasprotniki osamosvojitve (med njimi je bil tedaj kot poslanec skupščine tudi sedanji obrambni minister, ki ni skrival svoje bližine s tedanjim predstavnikom JLA v skupščini polkovnikom Milanom Aksentijevićem). Odveč bi bilo naštevati ostale akcije, ki so pomenile nož v hrbet vsem osamosvojitvenim naporom ter akterjem teh procesov. Vseeno pa je LDS po osamosvojitvi, očitno tudi ob pomoči razkola in dokončnega razpada koalicije Demos, prišla do najvplivnejšega političnega položaja v Sloveniji. Od leta 1992 dalje, ko je stranko vodil Drnovšek, so liberalni demokrati ohranili primat med strankami kar dvanajst let (zmaga na volitvah v letih 1992, 1996 ter 2000). Šele ko se je Drnovšek umaknil z vrha stranke, ko je uspešno kandidiral za funkcijo predsednika države, se je profil LDS, ki se je tedaj že imenovala Liberalna demokracija Slovenije (leta 1994 je namreč potegnila k sebi del Zelenih, nekdanje Slovenske demokratične zveze ter socialistov), precej zožil. Ali bolje: stranka je tedaj končno pokazala pravo barvo. Če si je s svojim imenom na nek način uzurpirala monopol nad splošnim pojmom »liberalna demokracija«, je z odhodom Drnovška sredinski imidž stranke zbledel. Nadaljevanje zgodbe poznamo: stranka je leta 2004 doživela poraz na volitvah, štiri leta kasneje je bila s Katarino Kresal številčno na robu političnega prostora, leta 2011 pa je skupaj s svojim »derivatom« Zares izginila iz parlamentarnih klopi.
Svoboda brez postave
Pa je bila ta stranka res liberalna? Pustimo ob strani težave z liberalizmom pred drugo svetovno vojno, ko so bili le redki slovenski liberalci neobremenjeni s kulturnim bojem. Deloma je bilo to pogojeno s krajevnimi, pa tudi časovnimi značilnostmi – slovenska demokracija je bila tedaj še mlada, poleg tega pa Slovenci nismo imeli svoje državne enote. Kasnejši razvoj bi verjetno pripeljal do podobno profiliranega političnega pluralizma kot drugod po zahodni in srednji Evropi, če ne bi komunistična revolucija ustavila ta razvoj za petdeset let. Liberalnost in liberalizem sta v teh časih veljala za smrtni greh, ki ga je širila “kobajagi” gnila buržuazija. Tudi razvojno naravnano politiko Staneta Kavčiča so »zdrave sile« hitro utišale. S padcem komunizma je liberalizem spet postal na nek način »moderen«, posvojili pa so ga prav neposredni politični dediči prejšnjega sistema, s čimer je nastal – po dr. Vladu Miheljaku – »levo-liberalni blok«, kot se je nekaj časa imenoval postkomunistični tabor (po Janši »tranzicijska levica«). Nekdo jih je poimenoval tudi »anarholiberalci«. Toda ta »liberalizem« dejansko nima kaj dosti opraviti z ekonomsko-političnim liberalizmom, ki izhaja iz klasično-liberalne tradicije, pač pa je »liberalen« predvsem na etičnem področju, kjer se sklicuje na etično skepso in relativizem (o tem sicer v svojih člankih in doktorski disertaciji obširno piše dr. Anton Jamnik, sedanji ljubljanski pomožni škof). Tovrsten liberalizem je dejansko brezbožen – ker zanika Boga, je vse dovoljeno (po F. M. Dostojevskem). Nič nenavadnega torej, da je Cerkev do takšnega »liberalizma« zelo zadržana. Tudi papež Janez Pavel II. je na svojem obisku v Sloveniji leta 1996 posvaril Slovence pred ideologijo »neobrzdanega liberalizma« oz. »svobode brez postave«. Leta 2004 pa je dr. Tine Hribar v javnost uvedel nov términ: vulgo-liberalizem. Razlaga najbrž ni potrebna.
Podtaknjeno gnilo jajce?
Vsaj do leta 2004 se o »neoliberalizmu« praktično ni govorilo, čeprav so se tu in tam pojavljale bolj radikalne ideje slovenskih ekonomistov mlajše generacije, ki še vedno predstavljajo opozicijo prevladajočem mencingerjanskem toku kombinacije socializma in nacionalnega interesa. Ko se je po volitvah leta 2004 s prihodom Janševe vlade pojavil tudi načrt temeljitih gospodarskih reform, ki jih je zagovarjal predvsem ekonomist dr. Mićo Mrkaić, so celo po desnosredinskih gremijih zaokrožila opozorila, da se je v pomladno opcijo vrinil tujek z imenom »neoliberalizem«. Na to so sicer opozarjali tisti, ki so bili bolj ali manj odvisni od državnih jasli (oz. subvencij in rent iz davkoplačevalske vreče), morda tudi tisti, ki so še vedno zaupali »svetim kravam« slovenske ekonomije. Toda izraz »neoliberalizem« so zelo hitro posvojili levičarski krogi. Ne glede na to, da so stari centri moči prek sindikatov in medijev uspeli preprečiti bolj radikalne reforme (s čimer sta iz vladne palače protestno odšla tako Mrkaić kot tudi prvi minister za razvoj dr. Jože P. Damijan, a oba bolj iz protesta proti domnevno preveč mehkužnemu predsedniku vlade kot pa nosilcem tovarišijskega kapitalizma), je »neoliberalizem« postal nekakšna zmerljivka, ki jo je doslej nekoliko bolj jasno definiral le sedanji prvak dr. Igor Lukšič, češ da je značilnost tega novega liberalizma kombinacija ekonomskega liberalizma (pravzaprav kapitalizma) ter konservativne morale. Neoliberalizem naj bi bil torej nekakšen oksimoron – združeval naj bi to, kar je med seboj v nasprotju, torej liberalno in konservativno. Ker se na moralnem področju ne podreja (vedno) ideologiji etičnega relativizma, naj bi bil sporen.
Hujši od vaških tercialk
Toda kakšen pomen sploh ima ta izraz? Predvsem strah pred poseganjem v sistem privilegijev ter vpliv starih centrov moči – predvsem svetih krav tovarišijskega kapitalizma in kaviar-socializma. Kdor bi si torej upal dregniti v to osje gnezdo, je po prepričanju levičarjev neoliberalec, pa čeprav večina zmerjalcev sploh ne ve, kaj ta izraz v resnici pomeni. Je pa v kontekstu sedanje družbene in politične situacije izraz »neoliberalec« zelo blizu zmerljivkam, kot so denimo »janšist«, »klerofašist«, »katoliban«, itd. Toda največje protislovje tovrstnega dogajanja je v tem, da so si isti (neosocialistični!) krogi prisvojili pojem »liberalizem«, ki ga od tedaj, ko so morali priti s kartami na dan, morali prenehati uporabljati. Tovrstno protislovje je že pred poldrugim desetletjem v 206. številke Nove revije (zbornik »Sproščena Slovenija«) zelo dobro opisal pisatelj Drago Jančar, da so slovenski liberalci liberalni samo takrat, ko jim to ustreza. »Sicer pa znajo biti hujši od vaških tercialk,« je še zapisal Jančar. No, k temu seveda velja dodati tudi opombo – v času, ko je bila omenjena Jančarjeva misel objavljena, še ni prišlo do podrobne razločitve glede tega, kdo je v resnici (psevdo)liberalec. Sedaj je to že precej bolj jasno, potem ko so se razkadile tudi meglice okoli Virantove Državljanske liste, ki je skušala zahajati konja klasičnega liberalizma, a hkrati iz svojih vrst tako rekoč izgnala najbolj eminentne nosilce liberalnih idej ter ob vse bolj očitnem protiliberalnem obnašanju sedanje vlade ter največje vladne stranke (PS) zamižala na obe očesi. Medtem pa vlada veselo izganja iz Slovenije vse, kar diši po »neoliberalizmu«. Karkoli naj bi to že pomenilo.
