V času pred volitvami se v ljudeh vedno znova prebujajo dvomi v učinkovitost in pravičnost demokratičnega sistema političnega odločanja in vodenja. To najbrž velja tako za države z dolgoletno demokratično tradicijo kot za novonastale demokracije. Pričakovanja ljudi ostajajo v jedru neuresničena, kar niti ni najhujše, če imamo v mislih vse tisto, kar bi ljudje (hudega) želeli svojim nasprotnikom in kar so jim (nemogočega) obljubili njihovi voditelji. Če pa imamo, nasprotno, v mislih spodoben način sobivanja, sodelovanja in urejanja skupnega življenja, potem moramo, žal, ugotoviti, da je s politiko tesno povezan občutek razočaranja in nemoči.
Toda v politiki niso nemočni samo volivci, ki z grozo v očeh spremljajo povolilno dogajanje, na katerega nimajo nobenega vpliva, in ki se postopoma oddaljuje od njihovih predstav in želja. Enako, če ne še bolj, so nemočni strankarski navijači in podporniki. Ti odpadejo takoj, ko se volilni stroj ustavi, in ko se središče dogajanja preseli iz strankarskih prostorov v parlament in vladno palačo. Ne samo, da odpadejo, ampak jih tudi nihče več ne posluša, nihče se niti ne pretvarja, da jih posluša, kar je gotovo zelo ponižujoče. Zato me ne čudi, da so strankarski aparatčiki, recimo jim ljudje iz ozadja, mravljice, ki nosijo vodo, kanapeje in rože na mize izvoljenih, zelo zagrenjeni in depresivni ljudje, kolikor niso maščevalni in nasilni. Saj, kdo drug pa bi zdržal na njihovem mestu?!
Naslednja vrsta ljudi v politiki, ki tudi trpijo za občutkom nemoči, so poslanci. Kaj nismo prav v zadnjih dneh pri nas gledali obupne poskuse poslancev, da bi si izborili še eno možnost in se obdržali pri življenju? No, niti to jim ni uspelo, kar je res zanesljiv pokazatelj, da nimajo nobene moči in ne odločajo o ničemer. Saj ne mislite, da so se pustili razpustiti, ker bi mislili, da so delali slabo, in da bo kdo drug delal bolje od njih? Ne. Raje so se pustili poraziti po strankarski liniji. Če to ni višek?! Namesto da bi se zbrali skupaj, predlagali mandatarja, okusili svojo moč odločanja in zakonodajne suverenosti, tvegali navsezadnje časten poraz, so se pustili odpeljati iz parlamenta, kakor ovce, ki so tja zašle pomotoma in ki so vesele, da jih nekdo pelje tja, kamor spadajo. Jih bodo njihovi strankarski šefi nagradili z novimi poslanskimi mandati? Prav gotovo! Najverjetneje polovica teh ljudi parlamenta ne bo več videla od znotraj. Zakaj torej ne bi sestavili vlade? Samo v premislek. Sicer pa roko na srce, neposlušnih poslancev ne mara nobena stranka.
In nazadnje okusijo nemoč tudi ljudje na vladnih položajih, ko uvidijo, kako dolgotrajna in mukotrpna in nehvaležna je pot do korenitih sprememb. Saj drugih sprememb danes svet niti ne potrebuje. Kdor torej vlada, hitro ugotovi, da teh sprememb, če bo do njih prišlo, najbrž ne bo dočakal na položaju, in da bodo smetano za njim pobrali njegovi nasprotniki, za skisano mleko pa bo seveda kriv sam. Tako v polni meri okusi nemoč in krivico vladanja, kar lahko privede do zelo čudnih izpadov, ki pa so čudni samo, če ne vemo, kako globoko je z močjo povezana nemoč. V življenju si prerezal dvanajst trakcev na osnovnih šolah in mostovih, se trinajstkrat rokoval z bebci, lopovi in puhloglavci in z njimi odsedel vrsto sej in sestankov in nato lahko z občutkom uspešnosti in učinkovitosti zapustiš prizorišče.
Ker je torej v politiki nemoči na pretek, je tudi veliko poskušanja, kako ta občutek nadomestiti z nečim drugim, kar je seveda slabo. Da se takoj razumemo, ta druga stvar je denar. Kdor ne prenese nemoči in ne ve, od kod prihaja, kaj sporoča in kako jo premagati, ta ne bo ničesar prispeval k zmanjšanju nemoči, ampak jo bo samo razpršil v svojo okolico. Še slabše, ker bo poskrbel najprej za to, da sam ne bo več nemočen, bo v nemoč spravil veliko število drugih ljudi. Tak je neusmiljeni zakon prelaganja nemoči med ljudmi: ali si nemoč skupaj lajšamo, ali pa si jo podajamo drug drugemu in se skupaj pogrezamo v čedalje težje rešljive situacije.
Rekli smo, denar. Tega ne mislijo samo slovenski volivci, ko jih vprašajo, kaj mislijo, da žene naše politike, tako misli velika večina volivcev po svetu. Eno je, da si politiki dvignejo plače visoko nad povprečje svojih državljanov. Drugo je, da se ženejo za stranskimi zaslužki, ugodnostmi in uslugami na meji korupcije. Ampak to niti malo ne spremeni dejstva, da nemoči ne uidejo, in da se bodo slej ko prej znašli iz oči v oči s tem, kar so povzročili ali kar se je zgodilo včasih z njihovo pomočjo, včasih z njihovo pasivnostjo. Politik sodobnega sveta mora znati prenašati nemoč, kar pomeni, da razume in sprejema nemoč kot dejstvo globaliziranega in čedalje bolj medsebojno odvisnega sveta. Kaj je nemoč? Situacija, kjer je veliko stiske in nobenega izhoda, veliko frustracije in nobenega izpusta za jezo, veliko gneva in nobenega grešnega kozla. Otroci na primer preživijo večji del svojega odraščanja v nemoči, ko potrebujejo blago in nevsiljivo pomoč odraslih. Če jim nihče ne pomaga in ne vztraja ob njih, ko poskušajo najti pot ven, postanejo jezni in nato pasivni ter obupani in seveda zagrenjeni. Naučijo se, da je nemoč njihov večni problem, ki ga ne bodo nikoli rešili in si tudi ne zaslužijo, da bi jim ga kdo pomagal rešiti. Kar seveda ni res, je pa taka vdanost hud problem družbe, ki bi rada živela polno življenja v sedanjosti in se odzivala na aktualne razmere okoli sebe.
V premislek: ali ne bi bil dober korak v smeri vsaj minimalnega udejstvovanja v politiki to pomlad, da bi dosegli prestavitev volitev v jesenski čas? To si namreč želi večina volivcev in volitve so njihova edina pravica in moč. Ali ni to dovolj za nov, bolj primeren datum? Ali ni to dovolj za prvi korak iz pasivnega obupavanja in tarnanja? Ali bomo tudi mi šli po poti poslancev?
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
