Moja zgodba

Za to poletje je zgodovinar Jože Dežman pripravil niz oddaj v katerih spoznavamo sorodnike vojnih ujetnikov in civilistov, ki jih totalitarne oblasti pomorijo po 2. svetovni vojni. Gre za več ko 1050 umorjenih, predvsem moških, za katerimi ostane več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. V skoraj 60 primerih so več kot 140 otrokom umorili oba starša. Glavna rdeča nit oddaj je sočutje. Ali se lahko vživimo v kožo otroka, ki je po vojni odraščal brez očeta, v revščini, stigmatiziran in v šoli zaznamovan kot otrok »narodnega izdajalca«?
O tem pripovedujejo v pričevanjih, ki so zapisana v arhivu vladne Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo. Zato jim prisluhnimo s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem, potrpimo s trpljenjem, spoštujmo moč preživetja. Avtoriteta tega trpljenja nam jasno kaže razliko med demokracijo in totalitarizmom.
Šola je bila za diskriminirane otroke posebna oblika koncentracijskega taborišča. V tej industriji delitve na »naše« in »vaše« so se v šolah sistematično izživljali nad »nepravimi« otroci. Pričevanja dokazujejo strašen obseg ubijanja talentov, preprečevanja normalnega razvoja otrok zaradi titoističnega apartheida. To je morda najhujši zločin titoizma. (Vir: blog Jože Bartolj)