Slovenska protikomunistična stran je dočakala vsaj skromno angleško gesto obžalovanja nad sodelovanjem pri poboju 12.000 domobrancev, ki so jih s prevaro s Koroške vrnili komunistom v gotovo smrt. Kri je tekla v Teharjah, v Kočevskem Rogu, v Hrastniškem Hribu, rovu sv. Barbare in drugod. O svojem zlem dejanju Angleži dolgo časa niso hoteli ničesar slišati. Kaj šele izraziti obžalovanje, čeprav so bili dogodki dobro dokumentirani npr. v (prevedeni) knjigi Slovenija 1945 – Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, ki sta jo napisala Britanca John Corsellis, humanitarni delavec v povojnih begunskih taboriščih na Koroškem in Marcus Ferrar, nekdanji dopisnik Reutersa za Vzhodno Evropo. Prav izid te knjige je bil povod za srečanje slovenskih in britanskih cerkvenih dostojanstvenikov ob škofovski sinodi leta 2005 v Vatikanu. Rezultat je bilo skupno spoznanje o potrebnosti spravnega dejanja.
Tako je bilo letos, 29. oktobra v kraju Missenden (Buckinghamshire) v Veliki Britaniji spravno bogoslužje v spomin na slovenske žrtve s posebno željo “popraviti britansko povojno napako in ponuditi duhovno tolažbo za prestano trpljenje družinam pobitih”. Vodili so ga trije škofje, med njimi je bil tudi ljubljanski nadškof mons. dr. Anton Stres.
Upokojeni britanski diplomat, Charles Crawford, ki je nekaj časa služboval tudi v Jugoslaviji je na spletni strani RFE/RL napisal tehten prispevek o dogodku in njegovih širših posledicah:
…«Ne moremo graditi moderne Evrope s posipanjem peska na namerne zgodovinske laži. Slovenija se ne more sprijazniti s tem, kar se je zgodilo. Ker so bili pokoli tako obsežni, nič ne pretiravamo, če rečemo, da skoraj vsak Slovenec živi v nekakšni povezavi z žrtvami teh zločinov, bodisi neposredno preko njihovih družin ali prijateljev, bodisi preko tistih, ki so zločin odredili ali izpeljali. Kakšno psihološko breme, ki go mora nositi celotna država!
Od konca hladne vojne dalje v političnem življenju Slovenije prevladujejo politiki, ki izhajajo iz nekdanjega komunističnega režima, ali so z njim tesno povezani. Tako z vrha države ni bilo trajne uradne podpore za obravnavo tragičnega dogodka: niti za obravnavo tega, kar se je zgodilo, kaj šele za razpravo o pravicah žrtev in njihovih družin.
Nasprotno, nekdanji slovenski komunisti in njihovi številni mlajši družinski člani so danes ugledni pripadniki evropske socialne demokracije, molčijo in se stalno držijo proč od teh neprijetnih vprašanj v upanju, da bo spomin nanje preprosto v pozabljen. K sreči za Evropo, dogodki, kot je maša za repatriirance v Missendenu, kažejo, da kljub gosti megli pozabe, zmedenosti in nepoštenosti, ki so jo v več desetletjih ustvarili evropski komunistični režimi, svetla luč resnice še sveti. Nova tehnologija omogoča lociranje množičnih grobišč in identifikacijo žrtev. Odpira se tudi vse več arhivov.«
Dopisnik Economista (The Economist 30. okt. 2010, 17:53 by E.L.) dodaja, da je gospod Crawford, vesel nove knjige Bloodlands, Evrope betveen Hitler and Stalin (Krvave pokrajine, Evropa med Hitlerjem in Stalinom) Timothyja Snyderja. Je tudi predlagatelj evropske pobude, da bi našli, preiskali in počastili vsa množična grobišča na naši celini, saj jih je še veliko neodkritih ali neoznačenih.
Oba prav tako še vedno moti spolzko obnašanje Britanije, saj se spominske maše ni udeležil nihče od britanske vlade. Pozdravni sporočili podpore sta poslala le nekdanji poveljnik Generalnega štaba general Richard Dannatt in nekdanji poveljnik Obrambnega štaba Charles Guthrie. Britanski minister za Evropo, David Lidington, pa je malo pred dogodkom, Keithu Milesu, predsedniku Britansko slovenskega društva na opozorilo, da bi morala nova britanska vlada na novo proučiti te dogodke dejal: »Mi ne moremo obuti čevljev tistih, ki so tedaj sprejemali odločitve in niso imeli vpogleda nazaj, kot ga imamo danes. Podatki o teh dogodkih so danes javna last in mislim, da k temu v imenu sedanje vlade ni kaj dodati.« V televizijskem nastopu pa je izrazil »sožalje ob izgubi življenj«, kot da gre za ponesrečence prometne nesreče in ne za sistematični pomor tisočih žrtev, pri katerem so sodelovale tudi britanske sile.
Za gospoda Crawforda je ta proces prepočasen in predlaga, da britanska vlada, ki jo vodi konservativna stranka in sta ji pripadala glavna krivca za vrnitev domobrancev, H. Macmillan in T. Aldington, spozna, da izraziti obžalovanje ni dovolj. Poziva jo, da prevzame pobudo in skupaj z drugimi evropskimi državami kljub finančni krizi najde sredstva ter poskrbi za zgoraj omenjeno odkrivanje množičnih grobišč.
Foto: Bucksfreepress
