Liberalno? Socialno?

Mediji so poročali, da je notranja ministrica Katarina Kresal stroške za varnostnika na njenih zimskih počitnicah v St. Moritzu – kamor je tako kot na predstavo v Berlin letela z zasebnim letalom – skoraj v celoti pokrila sama. Hvalevredno. Ministrica Kresalova se je torej odzvala na pomisleke v javnosti in poskrbela, da bi bili posredni stroški njenih počitnic za davkoplačevalce minimalni.

Toda preseneča nekaj drugega: LDS se na svojih spletnih straneh, sama označuje za socialno-liberalno stranko. Ne Katarini Kresal, ne kateremu drugemu od zelo maloštevilnih Slovencev, ki si lahko privoščijo let na dopust z zasebnim letalom ne moremo tega očitati, dokler to počnejo z lastnim denarjem. Toda, ali je lahko politik socialno-liberalne usmeritve še lahko verodostojen politik socialno-liberalne usmeritve, če je njegov življenjski standard tako zelo daleč od življenjskega standarda večine volivcev? Ima lahko še pred očmi kot temelj svojih prizadevanj njihov položaj in stiske?

Kako to da predsednica LDS ne začuti, da s takšnimi potezami, ki jih mnogi vidijo le kot nastopaštvo bogatih, odbija tiste, ki si ne morejo privoščiti niti Krvavca ali Savudrije? Ti ne razumejo, da ima kdo lahko takšne dohodke, da mu rek “čas je denar” narekuje uporabo zasebnega letala. Ob takšnem življenjskem slogu je videti manj prepričljiva tudi ministrična šokiranost ob smrti makedonskega delavca brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav verjamemo, da je bila iskrena.

Zakaj si takšni premožneži torej sploh želijo v politiko?

V naši zahodni sosedi je (resda veliko premožnejši) premožni mož v politiki državi nakopal v glavnem le težave. Berlusconi je sicer všeč celo nekaterim, ki si njegovega življenjskega sloga ne bodo nikoli niti v približku mogli privoščiti, vendar ga na tihem občudujejo kot lastni neuresničeni sen – tako sociologi z “malim Italijanom” razlagajo uspeh italijanskega premiera. Morda je to razlog tudi za kontinuirano pozornost domačega rumenega tiska do življenjskega sloga Katarine Kresal, četudi bi večina bralcev, bralk verjetno najraje pozelenela od zavisti.

Obstaja sicer pogled, da so javna sredstva varnejša pred premožnimi politiki, kot pred ubožnimi (tudi novimi pomladnimi) politiki, ki so v svojem mandatu zaslutili priložnost za zastonj službena kosila, pripravništvo ali morda delovno mesto za nečaka, poceni avtomobilsko zavarovanje ali morda za s fiktivnimi računi tretjemu podjetju plačane tiskarske storitve za skromen volilni plakat. Ugovor temu pogledu se lahko glasi, da imajo premožnejši politiki lahko tudi večje apetite.

V naših razmerah fenomen Katarine Kresal – ki smo ji ob pojavu na političnem prizorišču morda še bili pripravljeni dati priložnost – predstavlja vso zmedo, ki vlada na slovenski levici: tako kot drugod, ta išče tretjo pot, potem ko se še ni povsem poslovila od povojne, semintja pa koketira z liberalizmom, ki se ga doma ne more naučiti od nikogar. Ta fenomen ima očitno žal tudi dojemljive sprejemnike njegovih sporočil: malega slovenskega človeka. Slednji je od liberalizma na slovenskem po letu 1991 videl bore malo, zaradi pomanjkanja pravega liberalizma v smislu zdrave podjetniške pobude pa je sedaj ogroženo tudi kar smo socialnega uspeli obdržati iz prejšnjih časov.

V parlamentu in drugod je bilo nekaj primitivnega spotikanja ob ministrično urejeno zunanjost. Toda izstopajoč življenjski slog, ki bi ga težko povezali s socialnimi poudarki, pripomore tudi k primitivnemu videzu samo-oklicanega slovenskega liberalizma.

Še enkrat za sočutni konservativizem

Ta liberalizem se v zadnjem času poudarjeno predstavlja kot zaščitnik različnih manjšin: »izbrisani«, istospolni, Romi itd. Še enkrat naj poudarimo, da se desna sredina ne bi smela prepuščati omalovažujočemu ali celo žaljivem govoru na te teme – v tem se mora jasno razločiti od Jelinčičeve stranke. Nujno potrebujemo sočutni konservativizem, ki ima razumevanje in spoštovanje do vseh.

Toda, ali so pravice istospolnih do posvojitve najbolj pereč socialni problem v Sloveniji? Ne, lahko in mora pa nas skrbeti predvsem povečano število brezposlenih in ljudi na zajamčeni plači. Ali so verbalni in fizični napadi na istospolne – do katerih mora biti desna sredina hitrejša in glasnejša v obsodbi – v Sloveniji kaj številnejši od drugih evropskih držav? Ne, skrbeti pa nas mora tudi sovražni govor do katoliške Cerkve, do pobitih domobrancev, semintja celo do ljudi kot sta Drago Jančar in Boris Pahor.

Razkrinkati je potrebno poskus samo-oklicanih liberalcev, da se Slovenija – v času, ko ji vlada levica! – domu in svetu prikaže kot zakotni, mračni desničarski blatni dol, v katerem ni prostora za Rome, v katerem je široko razširjeno nasilje do istospolnih in kjer cveti ksenofobija, zato pa domači levi liberalizem kot edino mogoče zdravilo. Iz take izkrivljene podobe Slovenije je le ena pot: sočutni konzervativizem.

Foto: MNZ