Lev Nikolajevič Tolstoj (1828-1910) je gotovo eden izmed najpopularnejših svetovnih pisateljev, ki se je ovekovečil s svojimi romani in z neumornim in pristnim iskanjem resnice. To je čudovito opisal v svojih romanih, kot so: Vojna in mir, Ana Karenina, Kozaki, Vstajenje in drugi. Po letu 1870 je zapadel v globoko religiozno krizo, ki je kulminirala v iskanju smisla življenja, hkrati pa je povzročila tudi obrat k racionalistično obarvanemu, rigoroznemu prvotnemu krščanstvu. Velikanski notranji nemir mu je povzročala izredno sporočilna vsebina Jezusovega govora na gori o pomenu blagrov, ki je zapisan v evangeliju po Mateju (Mt 5, 1-12). Tolstojevo življenje je tako odslej dalje potekalo v stalni dihotomiji med književnostjo in teologijo. Književni kritik Richard Gustafson pa je celo trdil, da je bilo Tolstojevo življenje ena sama stalna notranja borba nasprotji; dajal je vtis utopista, temelječega na izvirnem apostolskem krščanstvu in moralnega ekstremista, kjer je dominirala tiranija etike nad vsemi segmenti življenja.
Temeljno vprašanje njegovega odnosa do življenja in sveta je izpostavljal v odnosu med filozofijo in vero, ko je doživljal mučno obdobje njegove velike duhovne krize (1878 – 1880). Eksistencialistični nemški filozof Heidegger je to razliko med filozofijo in vero kasneje lepo predstavil, ko je filozofijo opredelil kot tisto, ki sprašuje in vero, ki dojema obstoj eksistence v zgodovini. Zato ne čudi, da je bila Tolstojeva literarna filozofija v njegovih delih zlahka prepoznavna, njegova socialno-moralna misel v obdobju druge polovice 19. stoletja, pa je bila sprejeta povsem obrobno in celo prezrta.
Bolj ko se je Tolstoj staral, bolj so ga mučila eksistencialna vprašanja: »Kdo sem jaz? Kaj je smisel mojega življenja?«. Najprej je odgovore iskal v razumu, vendar forma odgovorov ni zadovoljila njegova zahtevna pričakovanja. Spoznal je, da eksistencialna vprašanja o smislu življenja itd. niso vprašanja razuma, ampak so vprašanja vere, to so bila vprašanja srca. Zato je tako imenovana izvorna interpretacija Tolstojeve religijske filozofije zaznamovana s tragičnim izkustvom duhovne krize vere. To njegovo neznosno notranje stanje, literarni kritik George Steiner, primerja celo s svetopisemsko zgodbo o nesrečnem, vendar pravičnem Jobu, kjer je v središču božja pravičnost in ne tragedija. V tem se njuni življenjski zgodbi bistveno razlikujeta. Zdi se, da gre pri Tolstoju za neko bolestno hrepenenje živeti v stalni negotovosti iskanja, ki prinaša veliko eksistencialno tveganje. Tveganje krivice in tragedije kot nedoumljivega nesporazuma s samim seboj in z rusko pravoslavno Cerkvijo. Vse to je zapisal v romanu Vstajenje, kjer je direktno kritiziral dogmatsko rusko teologijo, zato ga je Cerkev v začetku leta 1900 izobčila. Za vsebino razlogov je poskrbel vrhovni prokurator (sekularni patriarh) Svete Sinode, Konstantin P. Pobedonosec (1827-1907), formalno ekskomunikacijo pa je izvedel takratni petrograjski metropolit Antonije. Tudi umrl je brez prejema zakramenta bolniškega maziljenja in evharistije.
Vsemu navkljub so Tolstoja še najbolj vznemirjala vprašanja vere in resnice, pa tudi odgovornosti. Zato lahko zatrdim, da je bilo Tolstojevo življenje prežeto z iskanjem Boga, ki se je odražalo skozi pobožnost mišljenja in nikoli preseženega gnosticizma. Njegove gnoze so ga vztrajno usmerjale v iskanje pristnega, to je avtentičnega krščanstva apostolske dobe, utemeljenega na čistem evangeliju, s pogledom na prvo in največjo zapoved, ki je Ljubezen, katera vse odpusti in vse upa (1 Kor 13, 7). To pa se dogaja samo tistim ljudem, ki živijo duhovno življenje, kar je Tolstoj tudi intenzivno živel.
Za Tolstoja se je novembra 1910 v Astapovu začelo povsem novo in drugačno življenje. Nenadoma je vse, kar je doživel v svojem življenju, dobilo svoj eshatološki smisel.
Foto: Wikipedia
