Lažni preroki in pastir

Čreda ovcePreseneča nas, s kakšno ostrino je prerok Jeremija udaril po pastirjih svojega ljudstva. Pripisal jim je najhujše kršitve. Očital jim je, da pogubljajo ljudi. Namesto da bi z močjo, ki jim je bila zaupana, skrbeli za skupnost, so jo izkoriščali in razgnali. Božje ljudstvo ali ovce, kot jih imenuje prerok, so Božje, ker jih je Bog zbiral skozi stoletja po prerokih in kraljih, ki so po Božjih načrtih delovali v prid ljudem. Zato je nepošteno in nečastno ravnanje z ljudmi greh proti Bogu in proti ljudem. Zaradi vsega tega je Bog po preroku Jeremiju judovskim pastirjem zagrozil s kaznijo.

Kdo so bili pastirji, ki jim je bila namenjena Jeremijeva graja? Ker govorimo o pastirjih tudi v Cerkvi, je potrebno kratko pojasnilo. V Cerkvi podoba pastirja označuje duhovnike, škofe in papeža. Za Jude pa so bili pastirji vsi, ki so bili na čelu ljudstva: kralj, kraljevi uradniki, poveljniki vojske, duhovniki in preroki. Tedanja družba je bila namreč teokratska, kar pomeni, da so vsi našteti judovski pastirji sebe imeli za podaljšek Božje roke na zemlji; ljudem so vladali v imenu Boga. Ljudstvo je moralo svoje vladarje, svoje pastirje, spoštovati in jim biti pokorno podobno, kot so morali biti pokorni Bogu in njegovim zapovedim. Povsem enakega prepričanja je bilo tudi ljudstvo, zato ljudje niso stremeli k odpravi teokracije, ampak so od vladajočih pričakovali pravičnost, ki bi bila primerljiva z Božjo pravičnostjo. V judovski družbi državna in verska oblast nista bili ločeni, pač pa je šlo za nekakšno bogovladje, za državno ureditev, v kateri so oblast, ki je pripadala Bogu, izvajali njegovi vidni predstavniki, pastirji ljudstva. Ta model družbe je bil zasnovan z Mojzesom, ki je bil narodni voditelj, vojskovodja, prerok in veliki duhovnik v eni osebi. Pozneje so se vloge pastirjev diferencirale, toda princip, da Bog izbira kralje in preroke, je ostal bolj ali manj neokrnjen.

Teokratični model družbe je za sodobno razumevanje družbe gotovo zastarel, čeprav je še danes navzoč v posameznih delih sveta. Tudi sloviti dalajlama je hkrati duhovni in državni poglavar Tibetancev. Dalajlama ni priimek, temveč dalajlama v mongolskem in tibetanskem jeziku pomeni učitelj, čigar modrost je velika kot ocean. Sedanjemu tibetanskemu učitelju, torej dalajlami, je ime Tenzin Gjaco. Kot je znano, je sedanji dalajlama nedavno prekinil teokratsko izročilo in bo odslej samo še duhovni voditelj Tibetancev.

Sodobna zahodna družba se je oblikovala po francoski revoluciji leta 1789. Tedaj je prišlo do ločitve Cerkve in države. Danes imamo ločitev verske in civilne oblasti, ločenost Cerkve od države, za velik kulturno-civilizacijski dosežek. V zadnjem času so tudi nekatere skandinavske države, kjer je imela Protestantska Cerkev status državne cerkve, izpeljale ločitev po vzoru ostale Evrope. Ves Zahod, vključno z ZDA, je ponosen na to ločitev, ki jo želi vsiliti, denimo, Iranu in drugim državam, kjer so še navzoči elementi teokracije.

Interes Zahoda, da tudi vse islamske in druge države postanejo sekularne, je neiskren. V resnici Zahodu ne gre za osvobajanje ljudi, temveč zato, da si podredi čim večji del preostalega sveta. To pa je izvedljivo le po predhodni sekularizaciji, ki omogoči vstop kulturni produkciji in kapitalu od zunaj. Strašljiva Islamska država je krvav odgovor na krvav vdor Zahoda v islamsko avtonomijo.

Žal se Zahod ne zaveda, predvsem pa se noče zavedati, da ločitev Cerkve in države, ki jo po 2. vatikanskem koncilu zagovarja tudi Katoliška Cerkev, v praksi pomeni še nekaj drugega, namreč izključitev duhovnega iz javnosti in dojemanje Cerkve kot moteč družbeni element. Cerkev v očeh mnogih naših sodobnikov, družboslovcev, kulturnikov in politikov ni le področje življenja, ki je ločeno od države, ampak nekakšna mračna lisa, ki ne bi smela več obstajati. Nekateri liberalni krogi delujejo iz prepričanja, da bi bila družba normalne šele takrat, ko bi vera izumrla in bi Cerkev kot institucija izginila s površja Zemlje.

V začetku smo rekli, da bi bila teokratska judovska družbena ureditev za današnje pojmovanje države zastarela. V resnici pa nimamo prav nobenega razloga, da na zastareli model gledamo zviška, kot to dela sodobna kultura. Zakaj? Judovska družba je namreč poznala dualen princip, česar sodobne liberalne družbe ne poznajo več. Imela je namreč od duhovne in državne oblasti neodvisno inštitucijo – preroke. Ti niso bili del oblasti, temveč njen antipod, njeno nasprotje, saj so bili brez premoženja in niso posedovali nobenega formalnega vzvoda družbene moči. V nasprotju s preroki pa so bili lažni ali krivi preroki del vladajoče elite. Lažni preroki so se udinjali oblasti, torej pastirjem. Zato je prerok Jeremija ostro kritiziral vse: kralja, duhovnike in lažne preroke, ki so uživali zaščito obeh elit, duhovniške in kraljevske.

Res je, da so nekateri judovski vladarji oz. pastirji preroke preganjali, toda mnogi so njihovo besedo vzeli zares in spremenili svoje ravnanje. Tako denimo kralj David (1010–970), kralj Ezekija (716–687) itd. Tudi tisti vladarji, ki so preroke preganjali, so se zavedali, da so preroki Božji poslanci in so vsaj na tihem spoštovali njihovo avtoriteto in se pogosto z njimi posvetovali. Ko je bila celotna judovska družba v krizi in brez prave orientacije, so vsi z velikim olajšanjem sprejeli prerokov glas, ker so verovali, da jih Bog ni zapustil, da jim po prerokih govori in jih vodi. V še tako zmedenih časih je prerokov glas pomenil glas resnice in podporo ubogim. Ljudje so po preroku razumeli, kaj je prav in pravično, pa tudi kaj bi bilo treba storiti, da bi se izvlekli iz krize.

Moderna zahodna družba nima več prerokov, celo nima več neodvisne kritike, ki bi zares stala zunaj sodobnih družbenih mehanizmov; princip dualnosti, ki predpostavlja transcendenco, je izgubljen. Skorumpirane so nadzorne institucije, od kapitalskih interesov neodvisnih medijev tako rekoč ni več. Nikogar ni več, ki bi nam lahko nastavil ogledalo, kajti tudi ogledala, ki jih družbi nastavlja kultura, so motna, nejasna, ker so sama del splošnega duhovnega poplitvenja. Ničesar ni več, kar bi stalo zunaj naše družbe in z distance ocenilo, kaj se dogaja. Nikogar ni več, ki bi lahko posredoval svetu Božje sporočilo. Če je že kje kak božji mož oziroma žena, nima prave možnosti, da bi ga ljudje slišali, ker ne pride v medije; in če že pride, njegove besede ne jemljejo kot božjo besedo, ampak kot običajno človeško besedo, ki jo pomilujejo in razlagajo zgolj sociološko. Tako lahko svetu vladajo korporacije in finančne inštitucije, veliki sistemi laži, ki uničijo vsakega, ki bi se jim postavil po robu.

Tudi v Cerkvi kdaj obupujemo nad pastirji, se upravičeno jezimo na škofe in duhovnike. Toda Cerkev je vendarle notranje živa, ker ohranja temeljno dualno strukturo: na eni strani je institucija oblasti, ki jo predstavlja t. i. petrinska karizma – papež, škofje, župniki – na drugi strani pa je pavlinska karizma, ki se izraža v novih in novih spodbudah Svetega Duha. Karizme so posredno tudi kritika inštitucije, ki po naravi stvari teži k rigidnosti, okostenelosti, formalizmu in samozadostnosti.

Katoliška Cerkev je tudi danes polna duhovnih gibanj, novih in novih oblik verskega življenja. V Cerkvi je nenehna pomlad, tudi če se število vernikov na Zahodu zmanjšuje. Petrinska karizma odpira vrata novim gibanjem, jih presoja in integrira, zato ta ne ustanavljajo sekt. Nasprotno pa se protestantski svet, ki je zameglil obe karizmi, drobi v nepregledno množico sekt. Katoliška Cerkev kljub veliki raznolikosti, velikemu številu gibanj in redov – v šali pravimo, da celo Bog ne ve, koliko je ženskih redov – ostaja enovita. V njej v Svetem Duhu sobivajo pastirji in preroki. Ti nastavljajo pastirjem ogledalo, pastirji pa jih sprejemajo na Petrovo barko. Da lahko eni in drugi kličemo: »Gospod, naša pravičnost.«

Besedilo je homilija na 16. nedeljo med letom.