HOMILIJA. Danes smo bili priče zame enemu najbolj pretresljivih evangeljskih odlomkov, Jezusovi priliki o bogatašu in ubogem Lazarju. V njej smo lahko zaslutili ogromno materialno razliko med tema dvema osebama – razliko, ki nam ob življenju v današnjem času ne bi smela biti tako tuja. Prilika trka na srca in kliče k dejanjem dobrote.
Vsak od nas je ob današnji božji besedi poklican k spraševanju vesti, še posebej glede odnosa do bližnjih. Ali ste kaj dobri do ubogih? Se vam zdi, da je ves denar, ki ga premorete, popolnoma vaš in da vaše premoženje ne nosi nobenih obveznosti? Ko smo prisluhnili prvemu berilu iz knjige preroka Amosa, ki je obsojal vase zagledane bogataše, ki poležavajo na svojih slonokoščenih posteljah in se ne menijo za uboge – se vam je kaj zganila vest? Verjetno ne, saj najbrž nihče od vas nima slonokoščene postelje! Ali ko je Jezus v evangeliju govoril o bogataševi brezbrižnosti do stradajočega Lazarja, ste se počutili kaj krive? Rekel bi, da ne, saj verjetno nobeden od vas ni neizmerno bogat in če bi kakšen berač z ranami po telesu ležal pred vašimi vrati, bi gotovo kaj naredili, da bi mu pomagali. Gotovo ga ne bi pustili umreti od lakote.
Prav zato mislim, da smo vsi sorazmerno radodarni do posameznikov, za katere domnevamo, da potrebujejo pomoč – še posebej do tistih, ki jih osebno poznamo. Zase vem, da se hitreje in velikodušneje odzovem posameznikom kot na splošno. Če poznam koga, ki nujno potrebuje hrano ali denar, se odzovem – razen če seveda vem, da me želi opehariti. Rekel bi, da smo si glede tega podobni in da tako tudi vi delate.
A večina ubogih živi v tako imenovanem Tretjem svetu. Zasledil sem podatek, da 40.000 otrok vsak dan umre zaradi podhranjenosti – to pomeni nekako eden na vsaki dve sekundi. V naslednji minuti bo umrlo trideset otrok! Po drugi strani pa ima le peščica ljudi skupaj več premoženja kot ga je vsega skupaj na celem svetu. Bogataši na eni strani, ogromno ubogih Lazarjev na drugi. Tega Kristus vsekakor ne želi in še toliko krivičneje je, če za to stanje krivimo njega! Statistike o revščini so šokantne, a pri tem v splošnem ne gre za neke posameznike, za ljudi, ki jih poznamo. Celo fraza ‘Tretji svet’ je precej neposrečena in neosebna, saj zveni, kot da gre za nek drug svet, ki ni naš. Če bi vaš otrok, mati ali sosed umirali od lakote, bi naredili vse, kar je v vaši moči, da se to ne bi zgodilo. Seveda bi! Nujno je, da se opominjamo na individualnost in osebno noto revščine, ne na brezoblično množico, ki nas le stežka gane. Posamezniki, ki trpijo – naprimer otroci, ki gledajo umirati svoje starše, starše, ki svoje umrle otroke trpajo v vreče. Revščina ni zgolj stanje, revščina so ljudje – trpeči, žalujoči, stradajoči in umirajoči ljudje. Tudi Tretji svet je resničen, naseljen ne s statistiko, temveč z individualnimi ljudmi.
Tega se zavedam sedaj, v tem trenutku, in mislim, da se tudi vi. A na to moramo biti večkrat opomnjeni, da ne pozabimo in ta opomba mora izhajati iz naših župnijskih skupnosti. Menim, da živimo v času in svetu, ki je potreben naše pomoči. Potrebno bi se bilo ustrezneje poučiti o razmerah revščine v Tretjem svetu, nato pa iskati načinov, kako ubrati konkretne začetne korake, ki bi to revščino vsaj za ščepec zmanjšali. Velik del Kristusovega nauka ima opraviti s socialno pravičnostjo ter pravo uporabo premoženja in pomoči ubogim. Spomnimo se na njegove besede: »Karkoli ste storili kateremu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Če bo kdo od nas še bolj konkretno začel izpolnjevati te besede, potem bo današnja Božja beseda zares v sebi imela življenje, ga reševala in dajala.
Koliko otrok v tem neljubem Tretjem svetu je umrlo od trenutka, ko si danes vstal? Nekaj sto ali tisoč. To res ni in ne more biti suhoparna statistika, temveč resen klic na pomoč!
