Laž in zamolčanje kot sovražni govor

V zadnjih letih se v slovenski javnosti vse več govori o nesprejemljivosti sovražnega govora in seveda vzbujanja sovražnih čustev na splošno. Do tod vse lepo in prav – problem je le, da si je njegovo definicijo naša (pogojno rečeno) levica prisvojila in ga tako rekoč ekskluzivno pripisala političnim nasprotnikom. Da se razumemo, v večini primerov imajo prav, seveda pa bi morali z enakimi vatli meriti tudi svoje sovražne izlive.

A če imajo na levici Ruparjeve seksistične izjave o nekaterih nekdanjih kolegicah poslankah za eklatanten primer sovražnega govora, so Rožejeve zafrkljive izjave o znanju nemščine kolega Mariniča menda le duhovit dovtip. Podobno velja seveda tudi za Godničevo izjavo o prostoru v Hudi jami, kjer gre spet le za pomanjkanje smisla za humor na desnici. 

Včasih postane laž resnica …

A ko gre za politike, pa tudi strankarske ideologe v ozadju, smo marsičesa vajeni in prehude objektivnosti niti ne pričakujemo. Problem pa se pojavi, ko se spodbujanja sovraštva zavestno ali podzavestno lotijo tisti, ki bi naj bili zavezani resnici in  bi, kot sam razumem njihovo vlogo,  skrbeli za korektno obveščenost in posledično za boljšo razgledanost ter strpnost v javnosti. Seveda je govora o novinarjih. 

V zadnjih dneh sem tako na straneh Dnevnika naletel na kar dva primera, ko gre bodisi za skrajno nesposobnost novinarjev, bodisi za namerne zdrse, o katerih namenu lahko le ugibamo. 

Tako je ob grozljivem zločinu na norveškem Dnevnik objavil članek, v katerem je bilo v uvodu zelo jasno napisano, da je morilec ˝skrajni desničar, konservativec in katolik˝. Kar je seveda eklatantna neresnica. Že res, da se je morilec razglasil za kristjana in se zavzemal za ohranitev krščanske Evrope, a predvsem v kulturnem smislu, kar je tudi jasno zapisal v manifestu, istem čtivu, ki ga sicer navaja tudi dnevnikov novinar. A do tod, do navajanja morilčeve pripadnosti krščanstvu namreč, bi novinarjevo pisanje še lahko imeli za zgolj površno. Pisanje o tem, da je Breivik katolik, pa je preprosto neresnica. Lahko bi bil lapsus, a bi ga verjetno zelo hitro popravili. Ni potrebno imeti doktorata iz religiologije, da znamo ločiti med izrazoma katoličan in kristjan, niti da vemo, v kateri od držav je katera od krščanskih ver prevladujoča. In ko govorimo o Norveški, prva asociacija pač niso katoličani,  kot v Italiji ne bi bili evangeličani. 

Skratka, lahko bi bil lapsus, ampak ob tisočih novicah, ki so prihajale in znova in znova govorile o tem, da se je imel za kristjana, težko verjamem, da je šlo za nenameren zdrs. Mnogi bralci pa bodo katoliško Cerkev sovražili še za kanček bolj kot doslej. 

… drugič pa molk laž 

Druga zgodba je o molku. Tudi nanjo sem naletel v Dnevniku, a morda je izvirni grešnik tudi STA. Ob aretaciji zadnjega ˝haaškega begunca˝ Gorana Hadžića je večina medijev člankom dodala še kratko biografijo tega manj razvpitega obtoženca za vojne zločine. V Dnevniku se jim je zapisalo in to celo z odebeljenim naslovom, da je Hadžić politično aktiven postal v začetku 90. let, ko je postal predsednik srbske demokratske stranke (SDS – kako pripravno op.a.), v Vukovarju. Seveda je res, da je takrat postal predsednik SDS, ni pa res, da je takrat postal politično aktiven. Leta poprej je bil aktiven v neki drugi stranki, za katero si morda na STA in Dnevniku želijo, da ne bi imela preveč bivših članov, ki sedijo na zatožni klopi v Haagu. Spet bi lahko govorili o lapsusu, a kaj, ko so drugi mediji, denimo Delo, istega dne o Hadžićevi politični preteklosti poročali nekako drugače. Podatkov v današnjih dneh res ni težko najti, skoraj vse se najde kar na wikipediji.

Molk in laž kot sovražni govor

Obeh primerov neposredno seveda ne moremo okarakterizirati kot sovražni govor, še zlasti v razmerah, kakršne trenutno vladajo pri nas, ko  vsak doda svoj kamenček v mozaik spodbujanja sovraštva. Do katoličanov denimo. Ali pa do demokracije, ki je omogočila politično aktivnost tudi zločincem. Bivšim in bodočim.