Sv. Ciril in Metod sta duhovna očeta vseh Slovanov. To sta lahko postala zato, ker sta presegala vse politične in nacionalne okvire in imela pred očmi predvsem konkretnega človeka, odrešenega v Kristusu. Ciril in Metod sta se zavzemala za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezavi s Svetim sedežem. Od vsega začetka sta poosebljala cerkveno edinost, zato ju je sv. Janez Pavel II. 30. decembra 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.
Naš narodni spomin sega do slovanske plemenske zveze, ki jo je med letoma 623 in 658 vodil knez Samo. Radi se ustavimo tudi pri dokumentu Conversio Bagoariorum et Carantanorum, ki je po naročilu salzburškega nadškofa nastal okoli leta 870 in govori o karantanskih knezih Borutu, Gorazdu in Hotimirju, ki so našim koroškim prednikov vladali med letoma 748 in 769. Manj pa smo pozorni na slovanske kneze Rastislava (846–870), Koclja (830–874; Sp. Panonija) in Svetopolka (+894).
Vsa ta imena danes omenjamo zato, ker obhajamo praznik sv. bratov Cirila in Metoda, ki ju vsi slovanski narodi slavimo kot svoja blagovestnika. S svojim misijonarskim delom med Moravani in panonskimi Slovenci ter s svojim versko-kulturnim vplivom na južne in vzhodne Slovane sta postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Njun vpliv prežema tisočletno zgodovino skoraj vseh slovanskih narodov.
Že v otroštvu sta Ciril in Metod spoznala slovanski jezik
Živela sta v času, ko so se utrjevali temelji srednjeveške krščanske Evrope. Rodila sta se v Solunu v Grčiji. V okolici mesta so živeli Slovani, zato sta že v otroštvu spoznala slovanski jezik. Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Cirilovo krstno ime je bilo Konstantin, Metodovo krstno ime pa ni znano. Rodil se je leta 812. O njegovi mladosti viri ne poročajo. Ko je dosegel primerno izobrazbo, je dobil politično službo cesarskega namestnika med Slovani ob reki Strumi v zahodni Bolgariji. Čez nekaj let, ko je prišlo do sprememb na cesarskem dvoru in je zavladal mladoletni cesar Mihael III., se je umaknil v samostan na meniško goro Olimp v Bitiniji ob Marmarskem morju. Zgodaj je spregledal zmešnjave takratne politike, zato je raje oblekel meniško kuto in v pokorščini služil Bogu.
Konstantin/Ciril je na cesarskem dvoru dobil odlično izobrazbo
Ciril, rojen leta 826, je bil najmlajši otrok v družini. Njegov vzornik je bil sv. Gregor iz Nacianza, eden največjih cerkvenih učiteljev krščanskega Vzhoda. Po njegovem zgledu se je zgodaj zaročil z Božjo Modrostjo, Sofijo, katere češčenje je bilo na Vzhodu zelo razširjeno. Njej je bila posvečena cerkev v Solunu in največja cesarska cerkev Hagia Sofia v Carigradu. Od svojega štirinajstega leta je živel na cesarskem dvoru, kjer je dobil odlično izobrazbo. Toda po končanem študiju je zavrnil tako ugledno državno službo kot tudi poroko in se s tem odpovedal tedanji visoki družbi. Prejel je mašniško posvečenje in bil nato učitelj filozofije. Kmalu se je umaknil v samoto: k bratu Metodu na Olimp.
Na Krimu sta našla relikvije svetega papeža Klemena
Bratoma je cesar zaupal poslanstvo med Hazari, ki so se začeli obračati proti Bizancu, da bi sprejeli krščansko vero. Hazari so imeli svojo državo na velikem ozemlju med Krimom v Črnem morju, Uralom in Kaspijskim jezerom. Na Krimu sta sv. brata našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl v pregnanstvu ob koncu prvega stoletja. Relikvije sta pozneje odnesla na Moravsko. Ko sta leta 869 obiskala Rim, sta jih izročila papežu Hadrijanu II. (867–872). Njuno poslanstvo med Hazari se je zaključilo leta 861.
Rastislavova odločitev za krščanstvo je bila tudi politična
Jeseni naslednjega leta je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je bil vazal frankovskega kralja Ludovika. Rastislav je uvidel, da se bo rešil nemškega pritiska le, če bo ustanovil samostojno cerkveno pokrajino. Bizantinskega cesarja Mihaela III. je prosil za misijonarje, ki bi prišli na Moravsko. Cesar je za to poslanstvo določil sv. brata. Ciril je najprej sestavil slovansko abecedo glagolico, ki je popolnoma izvirna, drugačna od latinskih in grških črk, s čimer je hotel vnaprej zagotoviti avtonomnost slovanske kulture. V slovanski jezik je začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige. Jezikovne razlike med slovanskimi ljudstvi so bile takrat majhne. Ciril je vzel za osnovo makedonsko slovansko narečje, ki ga je poznal od doma.
Ciril, genialni jezikoslovec in filozof, je v Rimu umrl
Leta 863 sta sv. brata prišla na Moravsko. Nista hodila iz kraja v kraj kakor drugi misijonarji, temveč sta ustanovila šolo, v kateri sta pripravljala mlade moške za službo v Cerkvi. Na Moravskem sta ostala nekaj več kot tri leta. Ker se je moral Rastislav zopet ukloniti nemškemu kralju Ludoviku, so na Moravsko spet prišli nemški misijonarji. Ciril in Metod sta se umaknila v Spodnjo Panonijo, na ozemlje današnje Madžarske h Koclju, knezu naših slovenskih prednikov. Ta jima je dal petdeset učencev, da bi jih usposobila za pastoralno delo. Pri Koclju sta ostala nekaj mesecev.
Leta 867 sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., naj prideta v Rim. Ob prihodu v Rim ju je sprejel njegov naslednik Hadrijan II. Izročila sta mu relikvije sv. Klemena. Papeža sta sv. brata prosila, naj potrdi njuno misijonsko delo. S podporo kneza Koclja sta želela oblikovati samostojno cerkveno provinco s slovanskim bogoslužjem. Cerkvena samostojnost, neodvisna od nemškega kulturnega prostora, pa tudi od grščine in latinščine, bi bila temelj državni samostojnosti. Papež je potrdil njune knjige. Žal pa je sv. Ciril, jezikoslovni in intelektualni genij, leta 869 v Rimu umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Klemena. Njegov grob je ena od točk, ki jih redno obiskujejo slovenski romarji v Rimu.
Kocljeva samostojnost je bila kratkotrajna, Nemci papeža niso poslušali
V letu Cirilove smrti sta se Kocelj in Rastislav uprla vzhodnofrankovski državi in dosegla samostojnost. Tedaj se je pokazala možnost, da se Metod vrne v Panonijo. Še istega leta ga je papež posvetil v panonsko-moravskega nadškofa in z njim obnovil sirmijsko nadškofijo, ki so jo leta 582 uničili Avari. Toda že naslednje leto so se nad Metodovo delo zgrnili črni oblaki. Svetopolk se je izneveril stricu Rastislavu, s tem pa je bilo leta 870 konec slovanske samostojnosti v Panoniji. Rastislava so Nemci ujeli in oslepili, Metoda pa so na državnem zboru obsodili in zaprli. Po dveh letih in pol so Metoda izpustili, vendar je knez Kocelj, Metodova zadnja opora, že leta 874 umrl. Podatkov o njegovem skrivnostnem izginotju zgodovinopisje ne pozna. Kocljevo odstranitev so nemški knezi in škofje izkoristili, Metoda močno ovirali pri delu in ga tožili v Rim.
Leta 880 je moral Metod znova na zagovor k papežu Janezu VIII. (872–882). Ta je njegovo delo pohvalil in potrdil, od nemških škofov in knezov pa zahteval, da mu pri škofovskem poslanstvu ne delajo težav. Vendar Nemci papeža niso poslušali.
Kulturna dediščina svetih bratov je utrdila samostojnost južnih in vzhodnih Slovanov
Leta 882 se je Metod odpravil še v Carigrad, ki pa je preživljal hude notranje cerkvene in politične spore. Po vrnitvi je prevajal Sveto pismo. Umrl je leta 885; kje je njegov grob, ni znano. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil Gorazda. Žal slovanski knez Svetopolk Gorazda in njegovih učencev Angelarja, Nauma, Save in Klimenta Ohridskega zaradi novega pakta z Nemci ni več podpiral. Morali so v izgnanstvo. Zatočišče so našli v Bolgariji. Kulturna dediščina svetih bratov, ki so jo njuni učenci posredovali južnim Slovanom, ti pa Rusom, je bistveno pomagala pri utrjevanju narodnostne in državne samostojnosti v zgodovini teh narodov.
Še pomembnejši pa je vpliv sv. Cirila in Metoda na verskem področju. Njima se morajo mnogi slovanski narodi zahvaliti, da so krščanstvo sprejeli kot nekaj domačega, ne od zunaj vsiljenega, tako se je slovanska kultura zrasla s krščanstvom. Rusi in Srbi so svojo kulturo naslonili na njun starocerkvenoslovanki jezik, ki je ohranjen do danes. V tem jeziku sta sv. Ciril in Metod tema dvema narodoma posredovala svojo izvirno teologijo, ki je patristično tradicijo spajala z vzhodnimi in zahodnimi teološkimi prvinami. Poseben fenomen je glagoljaštvo v hrvaški in slovenski Istri ter v Dalmaciji, kjer se je ohranjalo še globoko v 20. stoletje. Na ta območja so starocerkvenoslovanski jezik sv. bratov po vsej verjetnosti prinesli njuni učenci z območij v bližini Bizanca.
Sv. Ciril in Metod sta presegla politične in nacionalne okvire
Sv. Ciril in Metod sta duhovna očeta vseh Slovanov. To sta lahko postala zato, ker sta presegala vse politične in nacionalne okvire in imela pred očmi predvsem konkretnega človeka, odrešenega v Kristusu, kar je sv. Ciril izrazil v nauku o pradednih časteh. Iskal je namreč človekovo prapodobo, njegovo izvirno dostojanstvo, pridobljeno s tem, da je bil ustvarjen po Božji podobi. To je z grehom prvih staršev izgubil, v Kristusu po krstu pa znova pridobil.
Ciril in Metod sta se zavzemala za avtonomnost krajevnih Cerkva, vendar v tesni povezavi s Svetim sedežem. Od vsega začetka sta poosebljala cerkveno edinost, zato ju je sv. Janez Pavel II. 30. decembra 1980 razglasil za sozavetnika Evrope. Po njima se je med Slovani uresničevala beseda preroka Ezekijela iz današnjega prvega berila: »Jaz sam bom pasel svoje ovce in jim nudil počitek. Izgubljene poiščem, razkropljene pripeljem nazaj, ranjene obvežem, zdrave in krepke obvarujem.«
