Kultura flipčarterjev

Flipčart Foto: V J, www.sxc.hu
Flipčart Foto: V J, www.sxc.hu

Dober izraz je pogruntal Klemen Kenda, tabornik in orientacijski tekač, ki za Evropsko skavtsko organizacijo pravi, da temelji na kulturi flipčarterjev in jo je takole opredelil: “Kultura posedanja in klepetanja brez končnega cilja (pod pretvezo vsega tega mladinsko-političnega besednega zaklada, ki ga poznamo danes in ki iz preprostih idej dela ‘znanost’), kultura sprenevedanja, da posedanje in risanje miselnih vzorcev in izražanje mnenj prinaša napredek.” Klemen je pač v tem primeru navedel skavtsko organizacijo, ki po moji oceni sploh ni najhujša.

Z metodami ni nič narobe

Za one, ki niste doma v participativnih metodah moderiranja skupinskih procesov: flipčart je moderacijski pripomoček za vizualizacijo, po domače, to so pole velikih kosov papirja pritrjene na samostoječo premično tablo, na katere se zapiše povzetke debat, se debate povzame v obliki miselnih vzorcev … Po potrebi se lahko posamezne liste odtrga in nalepi na steno, da nam zapis ostane in nanj lahko v nadaljevanju procesa referiramo. V glavnem, flipčart je odličen pripomoček za vizualizacijo. Z njim kot orodjem seveda ni nič narobe, nasprotno, odličen pripomoček za delo v skupini je. Prav tako ni nič narobe z uporabo miselnih vzorcev.

Tudi s participativnimi metodami dela, kjer so ljudje močno vključeni v skupinski proces iskanja rešitev, ko lahko vsakdo izrazi svoje mnenje, ni nič narobe. Nasprotno, te metode so odlične in še precej več bi se morale uporabljati, predvsem v podjetjih. Z metodologijo (participativne metode, skupinski procesi) in pripomočki ni torej nič narobe in prav je, da se vse to mladi naučijo uporabljati in da se te veščine prenašajo v njihova bodoča delovna okolja.

Kar je narobe, je spodbujanje kulture posedanja in klepetanja brez končnega cilja, kar je narobe, je plačano srečevanje mladih na raznih mednarodnih srečanjih, kjer se veliko debatira in je končni rezultat posedanja – če malo karikiram – le zapis debate same.

Da se mladi premikajo, a ne premaknejo

Prav do enakih ugotovitev je prišel Karel Gržan, ki je na lanskem Nikodemovem večeru z naslovom ‘Kakšen bo svet jutri in kako zanj vzgajati mlade danes?’ med drugim dejal: “Mladim omogočamo debatiranje in za to gre tudi precej denarja iz Evropske unije, obenem pa naredimo vse, da se mladi ne premaknejo.” 

Spet posedanje, izražanje mnenj in debatiranje brez cilja torej. Ne vem sicer kaj točno je Karel mislil s tem “da naredimo vse, da se mladi ne premaknejo”. Morda to, da se jih, dokler so mladi in “revolucionarni”, zaposli z debatiranjem, da jim ne bi prišla na pamet kakšna misel o prevzemanju družbene moči. Morda pa je skrita “agenda” v resnici ta, da se mladim omogoči, da se stalno nekam premikajo, nekako v prazno meljejo, a da se v resnici nikamor ne premaknejo.

Evropska unija resnično namenja kar nekaj sredstev za projekte, kjer mladi potujejo okoli (resnici na ljubo – nekaj malega morajo iz žepa primakniti sami) pač debatirajo – recimo o človekovih pravicah (o dolžnostih ponavadi ni veliko govora), rišejo miselne vzorce, morda pokažejo kakšen otipljiv rezultat v obliki brošurice, medijske predstavitve, … in to je to. Iz tega se je razvila – se mi zdi – tudi posebna oblika turizma (ki jo Kenda lepo opiše tule), ko nekateri dovolj spretni, na stroške EU pač redno potujejo iz države v državo, debatirajo, rišejo miselne vzorce, lepijo rumene listke, … in tako preživljajo svojo mladost, ki se jim – nekaterim – potegne tudi v pozna trideseta. K temu so – po moji oceni – še posebej nagnjeni družboslovno usmerjeni mladi, ki jih je debatiranje nekako bolj “pisano na kožo”, službe tako in tako ne dobijo in nekako se morajo zaposliti. Da jim mine čas in se imajo fino. Pri tem pa imajo še dober občutek, da spreminjajo družbo in da so strašno aktivni državljani, kar je dandanes zelo moden izraz. Morda je vse tole malo preveč enostransko prikazano, se strinjam.

Vse to izražanje mnenj okoli flipčartov, vsi participativni procesi so v redu, dokler so le začetek procesa načrtovanja, ki vodi k nekemu konkretnemu cilju. Če pa ostanejo le na nivoji debatnih projektov, je to le sistem podkupovanja perspektivnih mladih s strani nas – njihovih staršev, še bolje dedkov, katerega namen je ohranjanje družbene moči v pravih rokah.

Foto: V J, www.sxc.hu