Kronika nekega nenapovedanega padca

KOMENTAR TEDNA. V kar nekaj šahovskih priročnikih sem prebral, da bi se vsaka partija končala z remijem, če nobeden od nasprotnikov ne bi naredil nobene napake. Tudi sobotna izvolitev Janeza Janše za mandatarja je tlakovana z napakami konkurentov. Osvežimo si spomin.

Dan 1

4. decembra leta Gospodovega 2011 ob 19. (no, uradno ob 20.) uri je bilo videti, kot da je Zoran Janković dobil sto odstotkov in Janez Janša nič odstotkov glasov. Uspeh Pozitivne Slovenije in njenih podpornikov je bil zares velikanski. Sapo je še bolj jemalo dejstvo, da so stranke vladajoče koalicije in njihovi derivati po tako “uspešnem” mandatu prejele kar 48 odstotkov glasov, kar je tudi v evropskem merilu edinstveno.

Janša je vsaj teden ali dva vrhu tega deloval povsem paralizirano. Po docela odvečni operaciji trenirka se je celo zdelo, da se je že sprijaznil z dolgimi leti kljubovalne opozicije. Nekaterim se nam ni zdela nemogoča niti njegova politična smrt.

Toda pijanost zmagovalcev je trajala dlje. In to je bila prva velika napaka. Razen tega ne gre prezreti neke statistične opombe pod črto, ki je zaradi osredotočenosti na zmagovalca in poraženca ni domala nihče omenjal. Cena Jankovičeve zmage je bila velikanska. Sesula je tri in zdesetkala četrto stranko. Prepričan sem, da je tudi ta podrobnost precej vplivala na manjše stranke. Obenem je napovedala, da bo sestavljanje vlade odločanje med prevlado načela ljudske fronte na eni in klasično parlamentarno vlado na drugi strani.

Dan 2

Prvih štirinajst dni je nedvomno kazalo v smer ljudske fronte. Verjetni mandatar se je vedel kot gospodar stotih odstotkov, zato se mu ni zdelo samoumevno le, da bodo vse stranke z izjemo neljubljene SDS zletele v njegovo naročje, pač pa je suvereno določal še njihove kadrovske rešitve.

Prvi korak k preobratu je naredil človek, ki je zaradi ljudskofrontnih rošad pravzaprav največ izgubil. Najprej so mu slednje predčasno sesule vlado, nato so mu zdesetkale stranko. Brez Pahorjeve trme in Jankovičeve objestnosti 21. decembra 2011 tudi 28. januarja 2012 ne bi bilo. Janša svojega predhodnika in naslednika sicer ni ustrezno nagradil, se je pa takrat streznil. Jankovičev blok se (še) ni. Druga velika napaka.

Dan 3

Potem ko je pet dni po prvi “črni sredi” prišel na televizijo šef ljudske fronte in okrcal tako imenovane strankokrate, se je bes ljudskofrontnikov čisto preusmeril na Gregorja Viranta. Če ne prej, mu je moralo v tistem trenutku postati jasno, kaj ga čaka v vladi ljudske fronte, če bo njen del. Tretja velika napaka.

Dan 4

Da 21. december ni deloval dovolj streznitveno, je 5. januarja 2012 pokazal predsednik republike in brez zadostnih jamstev dal Jankoviču mandat za sestavo vlade. Če bi se istega dne odločil za Marka Voljča, bi Jankovičev blok obdržal veliko večino niti v svojih rokah, predsednik pa bi bil videti kot nadstrankarski modrec. Ampak to mu 5. januarja kajpak sploh ni prišlo na misel. Za zagovornike koncepta ljudske fronte je bila se vedno edina sprejemljiva formula vse ali nič. Četrta velika napaka.

Dan 5

Da so zmagovalci kljub spremenjenim okoliščinam še vedno v deliriju in da si v okviru ljudske fronte države niso pripravljeni z nikomer deliti, je le dva dni pozneje jasno pokazal njihov starosta med nekim romanjem na Gorenjskem. Pri tem se ni oziral dobesedno na nič in na nikogar. Peta velika, morda usodna napaka.

Dan 6

Ker se je Virant dokončno odrekel usodi Marjana Podobnika, se je unovčevanje relativne zmage za relativnega zmagovalca nepričakovano spremenilo v loterijo. Toda odziv je bil še vedno tak, kot bi bil pod vplivom maliganov. Iz omare so Jankovičevi potegnili duha poteze Cirila Pucka, ki je kljub vsem izjavam, s katerimi gospod Pucko slovensko javnost in samega sebe prepričuje o preroškosti svojega dejanja, za vsakega pravega privrženca desnosredinskih strank še vedno huda nočna mora. Vsekakor zadosten razlog za ročno zavoro 11. januarja 2012 in šesta velika velika napaka.

Dan 7

Predsednik republike je poskušal 16. in 17. januarja v zadnjem hipu pogasiti požar. S svojo ponudbo je sicer zamudil le dobrih deset dni, toda glede na nova dejstva je bila bistveno premalo velikodušna. Če bi predlagal koga bližjega desni sredini, recimo Franceta Arharja, bi bloku relativnega zmagovalca ostalo vsaj nekaj, nemara precej. A če si vseskozi govoriš, da te je volilo sto odstotkov Slovencev, te “nekaj” seveda v nobenem trenutku ne zanima. Sedma velika napaka.

Dan 8

28. januar 2012 po sedmih velikih napakah ne more veljati za presenečenje. Že brez ene med njimi ga po vsej verjetnosti takšnega, kot se je zgodil, ne bi bilo. Da bi se Janša presenečenjem izognil, bo moral (še naprej) kazati več pravega razumevanja volilnega izida v vseh njegovih razsežnostih, kot je to uspelo zagovornikom načela ljudske fronte. Predvsem ne bo smel na nobeni točki pomisliti, da ima za sabo podporo stotih odstotkov.

Foto: 70letof