Ko sem l. 2002 na Nikodemovih večerih odpredaval na temo Duhovnik med skušnjavo oblasti in radostjo služenja, se je dvignila roka enega od tam navzočih bogoslovcev. Fant, ki je kasneje postal odličen duhovnik in danes vodi večjo pol urbano župnijo, je postavil preprosto vprašanje – vprašanje, ki ga noben predavatelj ob koncu predavanja noče slišati: »Kaj si nam hotel povedati? V čem je point?«
Za Petrovo samo trije novomašniki
Mislim, da se bogoslovčev »v čem je point?« ni nanašal toliko na vsebino teme, ki je bila res mejna a še vedno pravoverna, temveč bolj na dramatičnost sporočila, na stil podajanja, ki je bil – Italijani bi takemu slogu rekli »sfrontatezza« – skoraj nesramno odkrit. Skozi vprašanje se je izrazil tudi strah pred brezkompromisnim preverjanjem duhovništva. Češ, pustimo duhovnika pri miru, da ne zrahljamo temeljev cele hiše.
Letos se je Cerkvi na Slovenskem zgodilo, kar se je prej ali slej moralo zgoditi. Na Petrovo samo trije novomašniki. Zadeva kliče k refleksiji. Če kdaj, je zdaj, ko slovenski duhovniki statistično izginjamo, napočil čas za odkritejšo razpravo. Toda kako jo opraviti, ko v Cerkvi lahko kritično reflektiramo o železniških tirih in mostovih, o vagonih, o kretničarjih, o postajališčih ob progi, o zavarovanih in nezavarovanih prehodih, ne smemo pa kritično reflektirati o lokomotivah, se pravi, o voditeljskem sloju, o kleru? Je kje kak sistem, ki lahko na dolgi rok zdrži, ne da bi preverjal svoje voditelje?
Razbajkati duhovništvo?
Leta 2002 smo na Nikodemovih večerih opravili poskus tovrstne odkrite javne razprave. V predavalnici je stvar kljub bogoslovčevemu vprašanju dobro izpadla, ni pa imela odmeva v katoliških medijih. Moje razmišljanje o duhovništvu je krenilo iz dveh močnih izhodišč: kriza duhovnih poklicev na Zahodu in sporočilo razvpitih duhovniških afer, s svežo bostonsko pedofilsko afero na čelu (o kateri se takrat pri nas še ni pisalo). V razmišljanju sem predvideval nadaljnjo poglobitev krize duhovništva, tako po liniji števila duhovnikov, kot po liniji duhovniške identitete. Krizo identitete nakazujejo velike duhovniške spolne afere, ki niso bile podtaknjene od zunaj in so se zgodile v okolju verske svobode. Dekadentnost določenih duhovniških krogov seveda ne sme biti pripisana vsemu duhovništvu, je pa znamenje, mimo katerega ne smemo iti.
Govoril sem, da je v družbi, deloma pa tudi v Cerkvi, duhovništvo prišlo pod »kladivo demitizacije«. Kaj zdaj? Bomo šli v formacijo želve? So teologi, kot je bil Švicar Herbert Haag, ki menijo nasprotno. Nobenega skrivanja za ščiti! Demitizacija duhovništva je nujna in moramo z njo iti do konca, tako rekoč do odprave sedanjega »duhovniškega mita«, nato pa vzpostaviti nov tip duhovnika in duhovnice, podobnega antičnemu poročenemu starešini.
Sam sem se naslonil na našega Antona Trstenjaka (ki je namesto »demitizacija« uporabljal krasno slovensko »razbajkanje«). Trstenjak se z radikalnimi postopki demitizacije ni strinjal, a obenem je videl potrebo po očiščenju in »spreobrnjenju duhovniškega mita«. Gre za »novozavezno« spreobrnjenje tako od poganskih (magizirani duhovnik) kot od starozaveznih tempeljsko-institucionalnih primesi. O »spreobrnjenju« je bistroumni Trstenjak razmišljal sredi sedemdesetih, ko se je zdelo, da slovensko duhovništvo kljub komunističnih kletki zmaguje na vseh črtah (ogromno novih maš, ogromno mladih okrog duhovnikov, rastoči prestiž, smešna jeza partije,…). Razmišljanje sem s pomočjo Trstenjaka in papeževih naukov zaključil z veselejšo tezo, in sicer, da je radost služenja Bogu in ljudem tista alternativa, ki bo duhovništvo očistila in obdržala.
Si Judež, če kritiziraš kler?
Ne Plenarni zbor (t.i. sinoda, 1999-2001), ne kasnejše pastoralno-teološke refleksije (PiP, 2012) se niso lotile poglavja o stanju slovenskega klera (bivanjska kakovost duhovniškega življenja, raven čustvenega zadovoljstva, zdravje in stopnja izčrpanosti, celibat in molitev,…). Kot urednik revije Cerkev danes vem, da je najtežje sestaviti tisto številko, ki bi reflektirala dejansko stanje duhovnikov. Tako sem na primer v zadnjih letih dvakrat poskušal sestaviti tematsko številko o duhovniški ekonomiji, pa mi ni uspelo najti piscev.
Zakaj je temu tako? Zato ker pri nas notranja cerkvena kritika, ki postane javna, diši po judeževstvu. Dočim je na Nemškem »Kirchenkritiker« skorajda cerkveni poklic. Nekoliko skrajni primer takega »poklica« je Eugen Drewermann, duhovnik in psihoanalitik, ki je v osemdesetih laboratorijsko razgradil »duhovniški mit«. L. 1989 je šokiral svet in Vatikan z delom Kleriki. Psihogram nekega ideala. Knjigo smo imeli v našem semenišču (v centru Rima, dva lučaja od Vatikana) v dnevni sobi. Spogledoval sem se z njo, prebral pa je, mlečezobec, nisem. Ne vem, morda sem se bal, da me bo razbajkala in prikazala kot kripto-histerika.
Pri nas, kjer imajo nekateri težave že z ostroumnim in umirjenim Paulom Zulehnerjem, kak Drewermann ne bi preživel. Po eni strani bi ga ves čas cukali za rokav prebrisanci iz »naprednih medijev«, na FDV bi mu ponudili mesto izrednega predavatelja, a na koncu bi se držali gesla »po uporabi zavrzi« (kar so na nek način storili s cerkveno kritičarko Vido Žabot); po drugi strani bi ga cerkveno občestvo stigmatiziralo in izoliralo.
Oklofutanec, ki za povrh klofuta sam sebe
V cerkvenih logih se namreč pogosto sliši, da mi duhovnikov ne bomo kritizirali, saj jih že dovolj kritizirajo ateistični mediji in zapriseženi antiklerikalci. To je res. Zlasti v Sloveniji je tako. Kot grob molčijo o vrlinah Cerkve, na rep avionov bi obesili parole o njenih grehih. Duhovništvo je po nezavednem mehanizmu grešnega kozla redno uporabljano za »čiščenje« obče družbene kloake. Predvidevati nam je, da bodo mediji ob naslednji duhovniški aferi na imenu enega duhovnika uporabili vsa tista purgativna sredstva, ki jih niso smeli in hoteli uporabiti ob smrti igralca Gašperja Tiča. Bolj so bili tiho pri igralcu (danes mitiziran arhetipski poklic), bolj bodo hudi pri duhovniku (danes demitiziran arhetipski poklic). Taka je njih logika in njih beda. Zato: »Zakaj bi v Cerkvi sami sebe klofutali, ko nas že klofutajo drugi?«
Problem je tudi ta, da ima pri nas, starodavnih prepirljivcih, beseda kritika negativni predznak: kritika = pranje umazanega perila; kritika = sesuvanje bližnjega; kritika = gnili rumeni tisk. Izvorno pa kritika ni nič drugega kot razumska presoja.
Pravimo, da se klin s klinom izbija. Če hočemo slovenskim antiklerikalcem izbiti klin, bomo to učinkovito storili, ko bomo sami gojili resno in poglobljeno kritiko kleriškega stanu. Še enkrat: tu ne gre za pljuvanje v lastno skledo in za privoščljivo raziskovanje osebnih slabosti duhovnikov. Gre za korajžno pastoralno-teološko refleksijo po dokaj objektivnih parametrih. Te refleksije sicer v zaključenih cerkvenih krogih ni malo, a je slabo rodovitna, ker je premalo odprta, premalo javna.
Pripis: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger.
